Sanja Lončar, vodja projekta Za zdravje ljudi in živali: Tisti, ki preživi, pobere vse. »Res imamo zanimivo statistiko – največ prodajnih površin na prebivalca in najmanj obdelovalne površine (če ne štejemo Finske in Švedske), ob tem pa nas je vse manj. Tu ni logike, to je le trgovska partija pokra, v kateri se iz dneva v dan zvišujejo vložki, v želji, da čim več soigralcev preda partijo, ker preprosto ne morejo več vlagati v igro. Potem tisti, ki preživi, pobere vse. Neverjetno, da v vsakem reklamnem bloku na televiziji tekmujejo domala vsi trgovci. Očitno je v cenah, ki jih plačujemo, še vedno dovolj razlike, da lahko poplačamo tudi takšen gromozanski oglaševalski pritisk. Situacija je absurdna in trgovcem zagotovo ne prinaša dobička. Gre za dolgoročno igro, v kateri si zmagovalec obeta vse zase. In ker to verjetno ne bo domači igralec, lahko upravičeno pomislimo, kakšna bo prihodnost, v kateri bo naša oskrba prepuščena korporacijam, ki bi, če pride do težav na svetovnem tržišču, seveda najprej poskrbele za pomembnejše trge. Kdor razmišlja s svojo glavo, bo stavil na samooskrbo, krepitev kratkih lokalnih dobavnih verig in razvoj dobrih odnosov z lokalnimi kmeti. Vse drugo je hazarderstvo!«

Miša Pušenjak, kmetijska svetovalka: Sploh hočemo obdržati kmetijstvo? »Prav bi bilo, da bi se ustrezne trgovine širile na podeželje, da bi se zmanjšala potreba po vožnjah v mesta, kjer je nakupovalnih centrov preveč. Pridelovalnih površin pa še zdaleč ne uničujejo samo trgovski centri. Zadnji katastrofalni primer je Magna, zgrajena sredi polja. Ceste se neomajno širijo, njihova umestitev v prostor je najbolj odvisna od cene in lastništva zemlje, še najmanj pa od prizadevanj za ohranitev obdelovalne zemlje. V neobdelanih površinah, zaraslih gozdovih še imamo nekaj rezervne obdelovalne zemlje, vprašanje je le, ali sploh želimo obdržati kmetijstvo. Marsikateri pridelovalec, posebej zelenjave, meni, da razen v obdobju volitev in seveda na papirjih in strategijah – ne!«

Ira Zorko, arhitekt: Popusti so varljiv odpustek. »Pred petimi leti je naša soseščina izgubila svojo priljubljeno trgovinico. Naši ljubi Dadi je umrl mož, ki ji je, ne da bi vedela, ker bi ji vzelo veselje, mesečno na skrivaj pokrival izgubo. Sploh je nismo več videli, da bi jo objeli in se ji zahvalili (in tudi njemu) za pester svet medčloveških odnosov, ki nam jih je pričarala. Če bi vedeli, bi se morda lahko zavzeli zanjo in ji pomagali obstati med nami. In bi tako pomagali tudi sebi ostati udomačeni in povezani. 

Več v reviji Zarja Jana št. 5, 4. 2. 2020