Tetovaže za gospodarje in sužnje. Ljudje so svoja telesa od nekdaj krasili s tetovažami. Pripadniki maorskih plemen na Novi Zelandiji so si tetovirali obraze, tetoviranje različnih delov telesa je bilo v rabi v Afriki, in to zlasti med berberskimi plemeni. V Južni Ameriki je bilo tetoviranje zelo razširjeno med indijanskimi plemeni, tetovirali so se na Kitajskem in še marsikod drugod. Poslikave telesa so bile dokaz statusa. Simbolika tetoviranja pa se je skozi zgodovino spreminjala. V starem Egiptu je bilo povezano s čutnostjo in erotiko. Pozneje je tetovaža dolgo veljala za označbo, ki te opredeljuje oziroma marginalizira. S tetovažami so gospodarji označevali svoje sužnje, oblastniki so zaznamovali posameznike, ki jim niso bilo po volji, nacisti so v koncentracijskih taboriščih označevali Žide, vojske svoje najemniške vojake in podobno. K množični širitvi tetoviranja je odločilno pripomogla električna igla, ki jo je leta 1876 izumil Thomas Edison. Od takrat se s tetovažami označujejo tudi povsem običajni ljudje in tetovaže so postale širše družbeno sprejemljive. Zadnje desetletje se na veliko širijo na krilih mode.
Umetnik iz Beltincev. Čakalna doba: dve leti. Prekmurec Dejan Marič je pri nas eden najbolj zaželenih tetovatorjev, za izjemnega pa velja tudi v svetovnem merilu. Redno je dobival priznanja na številnih domačih in tujih konvencijah tetovatorjev, leta 2015 pa so ga v Las Vegasu razglasili za najboljšega med vso svetovno konkurenco. Je mojster realističnih portretov in neverjetno slikovitih zgodb. Na čast, da se lahko prepustijo njegovi igli, čakajo stranke tudi po dve leti. Presrečne so, ko se lahko končno odpravijo v studio v Lipo pri Beltincih. Dejan je popoln samouk. Z leti izkušenj je postal predan umetnik, ki tudi v tujini uživa vsesplošno spoštovanje. Je deloholik. Pogosto se po ves dan sklanja nad človeška telesa. Za to, da ne pregori, poskrbi predvsem njegova družina. »Res veliko delam, a z največjim veseljem. Vsak večer se veselim novega delovnega dne. Sem pa zelo hvaležen partnerki, sinu in našima kužkoma, da kdaj vidim tudi svet zunaj studia,« priznava.
Dela po svoje, daleč stran od standardov in svetovnih smernic. Njegov stil je realizem in fantazijski realizem. Dejan je svojim strankam na kožo izrisal že vse mogoče: Gorana Dragića, Al Pacina, Slasha, Johnnyja Deppa, maršala Tita in celo Nikolo Teslo z žarnico. Ustvaril je veliko neverjetno realističnih tetovaž živali in drugih motivov. Če si želite na hrbtu portret moža, štirinožnega ljubljenčka na nogi, hčerkin obraz v skrivnostnem vrtu …, je za vas vsekakor pravi naslov – Dejan.
Znani Slovenci romajo po tatuje v Prekmurje. Žal mu je, da so postali tatuji lepotni dodatek, da ljudje pri motivih niso dovolj izvirni, da bi imel ta večni zapis nekakšen globlji pomen. V dvajsetih letih tega dela se je prepričal, da želja po tatuju dozoreva premalo časa. Svoje delo jemlje zelo odgovorno, saj se zaveda, da ustvarja nekaj, kar bo imel človek na koži do konca življenja.
Njegove seanse trajajo dolge ure, saj ustvarja cele zgodbe. Mar nekateri v resnici uživajo v bolečini? »Mislim, da po določenem času ni junaka, ki ga ne bi bolelo,« pravi Dejan in prizna, da ima sam malo tatujev. Zakaj? »Ker to boli,« se nasmehne.
Veliko je »resnih« poslovnežev, bančnikov, učiteljev in ljudi podobnih poklicev, ki pod oblačili »skrivajo« zmaje, volkove, bogove, tigre, pa tudi lotosove cvetove, lovilce sanj, vrtnice … Čeprav tetoviranje ni več stigmatizirano, še vedno obstajajo poklici, v katerih tatuji niso zaželeni. Dejan mi zaupno pove, da so bili med njegovimi strankami številni glasbeniki, športniki, politiki, uspešni podjetniki in celo zdravniki, vendar noče omenjati imen. Se pa nekateri znani Slovenci, ki jim je naredil tatuje, kar sami pohvalijo z Maričevo umetnino. To počnejo celo na družabnih omrežjih. Mednje sodijo zgoraj omenjeni Jure Košir, igralka tenisa Polona Hercog, pevec skupine Big Foot Mama Gregor Skočir, košarkar Boštjan Nachbar, odbojkar Klemen Čebulj, pevec Tim Kores, pa tudi nekatere okronane lepotice, manekenke … Pri Dejanu je čakalna doba dosegla dve leti, zato je spremenil sistem. Zaradi ljubega miru in lažje organizacije načrtuje delo za največ pol leta vnaprej.
Neskončna paleta želja. V studiu Tavči tattoo na Bledu ustvarjata Sašo Dudič in Simona Borštnar, ki se lahko prav tako pohvalita s številnimi nagradami in veliko sledilci na družbenih omrežjih. Sašo tetovira od leta 2011, Simona se mu je pridružila dve leti pozneje. Preden začneš delati na strankah, se učiš na bučah, bananinih olupkih, usnju in prijateljih, sta povedala.
Tudi onadva opažata, da se priljubljenost tetovaž neustavljivo povečuje med pripadniki vseh generacij, in dodajata, da najbrž zato, ker je tetoviranje v zadnjem času veliko bolje sprejeto kot takrat, ko sta začela. Kljub temu so v nekaterih poklicih, kot so zdravniški ali bančniški, tudi v poslovnem svetu, tatuji še vedno nezaželeni. Posamezniki iz teh skupin si jih dajo zato narediti na skritih delih telesa.
Več v reviji Zarja Jana št. 5, 4. 2. 2020
Galerija
Poglej vse fotografije (6)
