Zgodbe
Kdo nas bo negoval?
Slovensko prebivalstvo se nezadržno stara. Osebja, ki bi starejše ljubeče, odgovorno in strokovno negovalo, pa je čedalje manj in manj. Naša politika namreč že vse od osamosvojitve naprej jasno kaže, da ne spoštuje niti svojih mam in očetov, kaj šele tistih, ki zanje skrbijo.
Kultura bo preživela, pa čeprav na vrtu
Vrtni kavč festival, ki se je po več slovenskih mestih odvijal od 7. do 9. maja, je bil prav posebna, intimna izkušnja. Gre za nekakšen derivat običajnega Kavč festivala, ki si ga je leta 2016 nekje v Atacami mimogrede izmislil Matija Solce, uspešno pa so ga izvozili še v München in na Majorko.
Hvaležnost v njihovih očeh
Prostovoljec v kateri od bolnišnic, kjer se ves čas srečuješ tudi s težkimi preizkušnjami, najbrž nihče ne postane na hitro. V ozadju takšne odločitve je gotovo temeljit premislek, kaj je v življenju pomembno in katerim stvarem je treba dati prednost. Tako povedo številni prostovoljci po naših bolnišnicah, ki s svojo prijaznostjo in majhnimi dejanji pomoči lahko bolnikom ponudijo veliko.
Najboljši netopirji se vozijo z lokomotivo
»Pred dvema letoma, leta 2019, je v Novi Gorici blizu Casinoja nevihta s točo sklatila nekaj mam netopirk z mladiči. Mame so umrle, mladiči, novorojenčki, so pa preživeli. En dan so bili stari, še popkovino so imeli – netopirji so namreč živorodni. Poklicala me je prijateljica, kako bi se dalo pomagati. Sem ji rekel, Gorica ni prav blizu, z avtom bi precej trajalo. Daj jih v škatlo s steklenico vode in na vlak. Nesla jih je na železniško postajo in ponudila, da za vsakega kupi vozovnico, pa so rekli, da ni treba. Strojevodja jih je vzel k sebi v kabino in so se kot največji frajerji v lokomotivi pripeljali do Bleda, tam sem jih prevzel – strojevodja je ustavil vlak in jih osebno prinesel ven. Če jih je že pripeljal, je rekel, se hoče pa še prepričati, da so res varno prispeli. Ti novorojenčki so potem ostali pri meni v oskrbi.«
Moški si upajo
Verjetno ste opazili, moški utegnejo biti včasih majčkeno ... nepremišljeni. Zaletavi. Ali kot brutalno trdi teorija, da so moški cepci (male idiot theory), moški so idioti in idioti počnejo idiotske stvari. Kar menda pojasni, zakaj večkrat, bistveno pogosteje kot ženske, pristanejo na urgenci (in na pokopališčih), zakaj nerazumno, brez potrebe tvegajo. Znanost slovesno prikimava.
Peklenska igra brez konca in kraja
»Ko sem govorila s Hasanom iz Pakistana, nežnim, občutljivim, zgovornim in čednim petindvajsetletnim fotografom in računalničarjem, ki je na poti v lepši svet že od leta 2019, sem v hipu dojela, da je razlika med njim in mano le ta, da sem se jaz rodila v tistem predelu sveta, kjer lahko delam, imam družino in uresničujem svoje cilje. Živim v državi, kjer imam osnovne življenjske pogoje za nekaj samoumevnega.«
Bomo še jedli tuno?
Je možno, da smo se znašli v najzahtevnejšem obdobju v zgodovini človeškega obstoja? Svetu grozijo podnebne spremembe, planet dobesedno utapljamo v svojih odpadkih, iz zemlje in voda pa črpamo toliko, da so nekatere rastline in živali na robu izumrtja. Ne samo čebele, tudi ribe so zelo ogrožene. Jožef Škof v svoji novi knjigi Hrana je zdravilo in zdravilo hrana piše o napovedih znanstvenikov, da nekaterih rib zaradi pretiranega ribolova kmalu sploh ne bo več.
Rože mi ne uspevajo, pa jih kvačkam!
Odkar se je Ivan Halec iz Filovcev na začetku leta upokojil, večino svojega časa posveča konjičku, ki je sicer veliko bolj običajen za ženske – kvačkanju. »Ampak tudi za ženske velja, da naj bi bile gospodinje, pa so po navadi najbolj znani kuharji moški,« se nasmehne, nakar zaupa, da je doma tudi glavni kuhar, saj je poklicno pot začel v gostinstvu. Kvačka že petdeset let. Vse, kar si lahko zamislite, najraje pa cvetje. »Ker mi ni uspevalo, sem si ga nakvačkal,« se smeji.
Ne skrbite, vse bomo rešili
Nepregledne čakalne vrste, brezizhodnost in obup, če nimaš zvez in poznanstev ali polne denarnice za obravnavo pri vedno razpoložljivih zasebnikih – samo čim dlje stran od zdravnikov. Tako nekako si mislimo po vseh katastrofalnih napovedih o propadu našega zdravstvenega sistema, ki je že nekaj let tik pred sesutjem. Ampak naposled smo postavljeni pred diagnozo in stisne nas strah. Zato potrebujemo pričevanja, kot je tole od znane psihologinje Eve Hrovat Kuhar.
Samo, da smo skupaj
Več kot dve leti je sedemindvajsetletni Nijaz Omerčević iz Cazina v Bosni videval svojo mlado ženo in sinova poredko, enkrat do dvakrat na mesec. V času drugega vala epidemije prejšnje leto pa se zaradi ukrepov niso videli več kot tri mesece. Tako ne gre več naprej – ali bo pripeljal družino v Slovenijo ali pa se bo vrnil v Bosno, je razmišljal mladi keramičar. Dilemo je rešil njegov šef Andrej Šorn, ki je ponudil, da mu na njegovem posestvu uredijo stanovanje za družino, v zameno za pomoč na kmetiji. Mlada družina je srčno gesto s hvaležnostjo in odprtih rok sprejela.
Sateliti namesto zvezd?
Pred nekaj dnevi smo v medijih zasledili novico, da se je ob izstrelitvi dela nove kitajske vesoljske postaje Tianhe zapletlo. Raketa, ki ga je ponesla v nebo, ni padla nazaj v atmosfero, kjer bi v večjem delu zgorela, ostanki pa bi brez večje nevarnosti popadali v morje, pač pa je 21-tonski osrednji del rakete vstopil v začasno orbito in začel nenadzorovano vstopati v Zemljino atmosfero. Nekateri strokovnjaki so bili v strahu, da del razbitin ne bi zgorel v atmosferi in bi padli na obljudena območja, čeprav naj bi bila večja verjetnost, da padejo v morje, saj oceani pokrivajo kar 71 odstotkov našega planeta. Ko tole objavljamo, je gotovo že znano, kam so padli ostanki – brez večje nevarnosti za ljudi, nas pa je zanimalo, kakšne potencialne nevarnosti nam še grozijo iz vesolja. A bodimo brez skrbi, dr. Tomaž Zwitter, profesor astronomije, astrofizike in kozmologije na Fakulteti za matematiko in fiziko pravi, da so možnosti zanemarljive.
Nakvačkali bodo Slovenijo
Jadranka Smiljić, vedno nasmejana ljubiteljica kvačkanja, je lani skupaj s kolegico Anito Kac postavila svetovni rekord v neprekinjenem kvačkanju – 28 ur in 5 minut, s katerim sta se vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov. Jadranka je takrat nakvačkala grb Slovenj Gradca, oče pa ji je predlagal, naj izdela še grb Laškega, od koder izhaja. Tako je dobila idejo za največji slovenski kvačkarski izziv: s somišljeniki bodo nakvačkali grbe za vseh 212 slovenskih občin in se hkrati potegovali za vpis v Guinnessovo knjigo rekordov.
Neuničljive Stare škatle osvajajo domovino in svet
Običajno si staro škatlo predstavljamo kot kartonsko zadevo, ki je za v smeti, vendar ima še nekaj uporabne vrednosti. Takšno ime si je pred skoraj desetletjem in pol sila samozavestno nadela tudi skupina žensk, starih od 60 do skoraj 90 let. Prvi stari škatli sta bili izkušena planinska vodnica in učiteljica Olga Rener ter planinka in vsestranska športnica Tonka Zadnikar. Potem se jih je začelo dobivati čedalje več. Brez kakršne koli reklame se jih je nabralo že več kot 50. Povezujejo se, družijo, potepajo, odkrivajo znane in neznane kotičke domovine ter se odpravijo tudi onkraj meja. S Starimi škatlami je vedno veliko smeha, nikoli niso lačne in vedno so pripravljene marsikatero ušpičiti. Dame, ki so zgodba o uspehu zaradi druženja, zadovoljstva in energije v žlahtnih letih, v nizkem startu čakajo, da se sprostijo koronski ukrepi. Kar razganja jih od energije in želje po potepih.
Preslišana opozorila o usodnosti aerosola
Marca, dobro leto po izbruhu pandemije covida-19, je Svetovna zdravstvena organizacija (končno!, so rekli mnogi) vendarle uradno objavila, kar so ji strokovnjaki dopovedovali že dlje časa, in sicer da se zlovešči novi koronavirus širi tudi oziroma predvsem aerogeno. Da je aerosol, to so tiste najmanjše kapljice, ki jih ljudje izločamo pri govorjenju, kričanju, petju, kašljanju … in ki jim sicer najbolj uporabljane maske niso kos, odgovornejše za širjenje okužbe kot tiste večje in težje, ki že po nekaj sekundah in približno poldrugem metru padejo na tla. Aerosol se namreč razprši po prostoru in se v njem, če ni poskrbljeno za prezračevanje oziroma odzračevanje, lahko zadržuje tudi več ur ter okužuje ljudi, tudi ko prenašalca okužbe že zdavnaj ni več v prostoru.
Zlorabam se upiramo z znanjem in pogumom
Zaradi odpuščanj in vse večje brezposelnosti čedalje več ljudi izgublja samozavest, človeško dostojanstvo, duševne stiske so čedalje pogostejše. Selitev v tujino niti za mlade ni preprosta, kaj šele za starejše, pa čeprav dobijo delo. Se zavedamo, da so številni tuji delavci, ki v vsakem vremenu delajo na gradbiščih, skoraj v suženjskem razmerju? O delavskih pravicah, ki jih je v naši državi na papirju še vedno relativno veliko, v praksi pa čedalje manj, smo se pogovarjali z Mašo Gregorčič, eno od pravnic Zveze Svobodnih sindikatov Slovenije. Včasih že en sam klic s sindikata delodajalce precej strezni.
Pustite nam, da vzletimo
Osebna asistenca je storitev, ki hendikepiranemu pomaga pri vseh tistih stvareh, ki jih sam ne more opraviti. Podpira to, da so hendikepirani aktivni, se izobražujejo, zaposlujejo, prispevajo družbi, da prevzemajo različne vloge v življenju, tudi obveznosti v družini, ne da so ji v breme. To je delo kot vsako drugo, a nekateri si ga predstavljajo po svoje. Predvsem starši so pogosto prepričani, da znajo za svojega hendikepiranega, čeprav že odraslega otroka poskrbeti najbolje, in ga zelo težko spustijo iz gnezda.
Dekla Ančka in hlapec Janez sta poročena!
Letos mineva 150 let od rojstva Franca Saleškega Finžgarja, pisatelja in duhovnika, ob tej priložnosti je Mladinska knjiga izdala monografijo, ki sta jo napisala dr. Mihael Glavan in Finžgarjev sorodnik dr. Janez Bogataj. Zaradi romana Pod svobodnim soncem, ki smo ga poznali vsi, ki smo končali vsaj nekaj razredov osnovne šole ( Američani so menda celo hoteli po njem posneti film), je bil pisatelj slaven v pravem pomenu te besede. Čeprav duhovniki po vojni, kot je znano, niso bili v modi. So se pa, kot zmeraj, delili med nazadnjaške in napredne, Finžgar je bil med slednjimi. Tudi ko je šlo za celibat. Bil je proti. In imel je hčer, ki jo je priznal, a o njej še zmeraj ne vemo skoraj nič.
Samo brez panike!
Sašo Čotar je prav gotovo človek posebnega formata. Bivši policist z dolgoletno kariero v vrstah varuhov reda in miru se je nekega dne odločil, da se bo s svojo strastjo začel ukvarjati poklicno. Pred približno petimi leti se je tako odpovedal redni plači ter začel razstavljati eksotične pajke in škorpijone.
Digitalno zlato za nove čase?
Se spomnite, kako smo bili vsi skupaj šokirani, ko je pred dobrima dvema letoma cena bitcoina sunila proti 20.000 evrom? No, zdaj, ko že lep čas niha okrog petdesetih tisočakov, se to nikomur ne zdi nič več tako posebnega. Res je, da se je svet vmes dokončno postavil na glavo in smo se naučili pričakovati predvsem nepričakovano, a meteorski dvig kriptovalut nam vseeno lahko veliko pove o novi realnosti, v katero smo se zbudili.
Dan, ko so navijačem želeli ukrasti nogomet
Prejšnji teden je nogomet, za katerega radi rečemo, da je najpomembnejša postranska stvar na svetu, zasedel naslovnice najpomembnejših, in to ne le športnih, časopisov ter najudarnejše TV-termine. Razlog je bila prava vojna, ki se je razplamtela med Uefo, združenjem evropskih nogometnih zvez, in pobudniki novega evropskega klubskega tekmovanja, tako imenovane superlige. Zamisel, ki je v svojem pohlepu povsem zanemarila evropsko nogometno tradicijo, navijaške vrednote in strast ter zato, vsaj za zdaj, doživela tako rekoč popoln poraz.
Prihodnost je v sobivanjskih skupnostih!
V Sloveniji je veliko praznih nepremičnin, v mnogih prevelikih hišah pa živi samo en človek. V prihodnosti nas čakajo nizke pokojnine in višji življenjski stroški, zato bo treba začeti razmišljati drugače, kot smo bili vajeni. Zakaj ne bi v eni veliki hiši živeli trije prijatelji ali pet prijateljic, vsaka v svoji bivalni enoti: mini kuhinja, soba in kopalnica. Drugi prostori bi bili skupni. Na to zakonodaja še ni pripravljena, tako da je za zdaj treba samostojno pljuniti v roke in se organizirati, predvsem pa se povezovati. Irena Rotar in Sanja Lončar, aktivistki z vizijo, sta prepričani, da je treba začeti z gibanjem za sobivanjske skupnosti. Domovi, kot jih poznamo, niso več rešitev – ker niso narejeni po meri ljudi.
Hitro in odločno posredovanje lahko prepreči samomor
Ko nekdo s samomorom konča svojo stisko, se ta stiska prelije na bližnje. Samomor ene osebe pušča čustvene posledice vsaj še pri šestih drugih, z njo tako ali drugače povezanih. Podobno je pri svojcih bolnikov, ki so že poskušali narediti samomor; občutljivi so za vsako njihovo spremembo, kar je tudi zanje obremenjujoče. O poskusih samomora smo se pogovarjali s psihiatrinjo Ilonko Vučko Miklavčič iz Centra za klinično psihiatrijo, zaposleno na sprejemnem moškem oddelku v sklopu Enote za intenzivno psihiatrijo, kjer izvajajo intenzivno zdravljenje in diagnostiko nujnih psihiatričnih stanj, predvsem tistih, pri katerih pride do motenj presoje realnosti.
So vam povedali, da ste umrli?
V soboto so v Windsorju pokopali vojvodo Edinburškega, bolj znanega kot princ Philip, čeprav sploh ni imel prinčevskega naslova. Ni bil majhen, intimen pogreb, kakršnega si je želel, je pa bil zaradi omejitev ob karanteni vsaj bistveno manj mogočen in kraljevski, kot so načrtovali. In v kapelo svetega Jurija v Windsorju so ga odpeljali v njegovem najljubšem landroverju.
Občutek imamo, da je vse za nami
»Ljudje se spet objemajo, rokujejo, ulice so polne. Jutri je dan neodvisnosti, zato bo danes veliko uličnih zabav, parad, ognjemetov,« je veselo razlagal Izraelec Amir Kandell iz Tel Aviva, ki preko mednarodne prodaje in marketinga v izraelskem podjetju za telekomunikacije sodeluje tudi z nekaterimi pomembnejšimi slovenskimi podjetji ter ima pri nas veliko dobrih prijateljev. Izraelu je namreč z rekordno hitrostjo uspelo doseči skoraj 65-odstotno precepljenost prebivalstva, točko torej, ki je nekatere druge države ne bodo dosegle še mesece. »Občutek imamo, da je vse za nami!« je še dejal Amir.
Razdvojenost stroke med pandemijo
Pandemija covida-19 je človeštvo postavila pred mnoge, nikakor ne zgolj zdravstvene izzive. Za uspešen spopad z malim – po nekaterih podatkih bi ves virus, ki je ohromil planet, lahko spravili v eno samo pločevinko – a precej strašljivim nevidnim nasprotnikom bi potrebovali složen, usklajen pristop. Pa se je, žal, tudi v tem primeru obrnilo drugače. Svet je čedalje bolj razdvojen, prepad med nasprotujočima si poloma pa se s pandemijo zgolj še poglablja – pa če govorimo o prepadu med bogatimi in revnimi, denimo, o razkolu med politično oblastjo in opozicijo ter ne nazadnje o bitki za epidemiološko resnico na področju, kjer bi v teh okoliščinah po mnenju laične in prestrašene javnosti sicer še bolj potrebovali enotnost. To je znanost oziroma medicinska stroka.