Vse se je začelo, ko je v dar dobil škorpijona. Potem je začel hoditi na sejme, vsakič je kaj malega kupil in tako se je njegova zbirka večala. Cena pajka je odvisna od njegove velikosti. Mladički lahko stanejo tudi le nekaj evrov, večji pajki pa vas bodo prikrajšali za 50, pa tudi do 500 evrov – odvisno tudi od tega, kako težko jih je razmnoževati. Na ceno seveda vplivajo tudi čisto navadne tržne zakonitosti. Če si doma želiš imeti pajka ali morda dva, to ni prav posebno drag hobi. »Več kot za pajka daš za terarij in luči,« se pošali Sašo. Sam jih ima zavidljivih osemdeset vrst, kupuje jih na sejmih in nato razstavlja v terarijih, ki jih izdela sam. Pravzaprav je vse naredil v lastni režiji, vsi plakati, kjer je razloženo vse o pajkih, njihovi anatomiji, kako se levijo, razmnožujejo, kaj jedo, o njihovih strupih in obrambnih mehanizmih, so njegovo delo, vsako vejo in kamen, ki ga lahko vidimo v terarijih, je nabral sam in z njimi naredil lična domovanja svojim ljubljenčkom. Ko ga vprašam, ali zna oceniti, koliko denarja je šlo za vse skupaj, sicer skomigne z rameni in reče, da veliko. Verjetno za en soliden nov avto, namignem, Sašo pa z nasmehom na obrazu odvrne: »Uf, več, več!«
Pajki tudi skačejo. Razstavo, ki je na ogled v Hali A ljubljanskega BTC-ja, je odprl že oktobra lani, a jo je moral zaradi s pandemijo povezanih ukrepov zapreti po pičlih devetih dneh. Ponovno jo je lahko odprl 15. februarja in na ogled bo še do 15. maja, potem pa bo šel z njo na gostovanje v tujino. Ravno zaslužil, pravi, verjetno ne bo, bo pa pokril stroške. Razstavljena je njegova osebna zbirka, ki jo dopolnjuje že dvajset let. V njej najdete tako najbolj strupene škorpijone kot tudi največje, pa seveda enega od treh najsmrtonosnejših pajkov na svetu, avstralsko črno vdovo, katere ugriz, da nam ne boste očitali pretiranega senzacionalizma, sicer ni čisto vedno smrtonosen. Poštena razstava pajkov seveda ne bi bila popolna brez kosmatih pajkov ptičarjev, ki ji v zbirki ne manjka. So pa na pogled veliko bolj strašljivi, kot so v resnici nevarni. »Vsi pajki, razen nekaj izjem, so strupeni,« razloži Sašo, ki je sicer z vsemi zelo previden, zato ga še nobeden ni ugriznil. »Večina skoraj v nobenem primeru ni smrtno nevarna za človeka, kar pa seveda ne pomeni, da zaradi njihovega ugriza ne more priti do komplikacij.« Mu je pa že kdaj kakšen skočil na roko in celo na glavo, nekateri od njegovih ptičarjev so tudi zelo hitri, a takrat, pravi, je treba ohraniti mirne živce. »Počakaš, da se pajek ustavi, nato ga lahko ujameš in postaviš nazaj v terarij. Samo paničen ne smeš biti, pa je na koncu vse v redu.«
Več v reviji Zarja Jana, št. 17, 27.4. 2021
