Jadranka je začela kvačkati, ko je pred devetimi leti postala mamica. »Sinu sem želela sama narediti igračo in kvačkanje se mi je zdel tak ustvarjalen, pa še vseeno zelo poceni izziv – potrebuješ samo magično palčko, prejo in veliko potrpežljivosti. Neka gospa mi je predlagala, naj si ogledam filmčke o kvačkanju na youtubu, in jaz se štirinajst dni nisem ustavila. Popolnoma me je prevzelo. Sinu Kosti sem najprej naredila backa Jona, pa pink panterja in zajčka. Ko je gledal Harryja Potterja in jokal, ko je umrl njegov vilinec Trapets, mi je bilo tako hudo, da sem mu nakvačkala še vilinca.« Ogromno kvačkanih igračk pa ima seveda tudi šestletna Zoja. »Kvačkanje me je reševalo, ko sem postala mama samohranilka in je bilo denarja malo. Tako sem lahko tudi nekaj dodatnega zaslužila. Ko ostaneš sam in moraš skrbeti za otroka in gospodinjstvo, zmanjka denarja za igrače.« Pa jima jih je nakvačkala, in to z veliko domišljije. Izdelala pa jima je tudi oblačila. Kvačkanje je tako postalo način njenega življenja.

Kvačkanje pomirja »Zavod ustvarjalnosrce.si sem ustanovila, da lahko ohranjamo ročna dela.« Jadranka je sicer inženirka računalništva in informatike. Preživlja se z izdelovanjem spletnih strani, tudi za ustvarjalnosrce.si jo je ustvarila sama. »Razmišljala sem že, ali bi se lahko preživljala samo s kvačkanjem, a sem ugotovila, da brez postavljanja spletnih strani tudi ne bi mogla živeti, saj so zame velik izziv. Kombinacija obojega je idealna. V računalništvu si vseskozi pod nekim stresom, enakomerni gibi kvačkanja pa me pomirjajo.« Kvačka različne stvari. »Pred kratkim sem začela kvačkati tudi plete, kot jih imajo igralke v filmih po knjigah pisateljice Jane Austen,« se nasmehne in doda, da si mora vsako leto vsaj enkrat v njenih delih ogledati gospoda Darcyja. Poleg vsega tega jo zanima tudi ponovna uporaba nekaterih stvari in s kvačkanjem jih spet obudi v življenje. »Plastična jajčka iz kinder jajčkov obkvačkam in iz njih naredim novo igračo. Če obkvačkaš odslužene kozarčke, dobiš prostor za shranjevanje svinčnikov.« Od vsega pa še vedno najraje kvačka igrače. »Z njimi res lahko osrečiš otroke. Ko taka kvačkana igračka dobi obliko, enostavno oživi!«

Projekt kvačkanja grbov Ko sta se s kolegico torej vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov, je Jadranka svoj nakvačkani grb podarila občini Slovenj Gradec, hkrati pa z vzorci k projektu kvačkanja grbov spodbudila kvačkarice v skupini Kvačkanje na Facebooku. »Tako bomo promovirale kvačkanje, hkrati pa naredile še nekaj lepega, pozitivnega in uporabnega. Ko sem 6. februarja na svoji strani v živo predstavila projekt, se je v manj kot mesecu dni prijavilo toliko kvačkarjev, da smo pokrili vseh 212 slovenskih občin. Vse občine so dobile svojega ambasadorja. Začeli naj bi 15. septembra, končali pa 26. decembra na dan samostojnosti in enotnosti. Računamo, da bo vsaka kvačkarica za grb, velik 140 krat 180 centimetrov, potrebovala najmanj 100 ur dela.« Grbe bodo kvačkali v tehniki C2C (iz kota v kot), ki je sestavljena iz verižnih in šibičnih petelj. Jadranka pravi, da sama tehnika niti ni tako zapletena, kot je raznovrstnost grbov s svojimi elementi in menjavo barv. »Sicer pa bo veliko dela tudi po kvačkanju, saj bo treba niti na nasprotni strani lepo všiti, da bosta obe videti enako.«
Imajo enega kvačkarja V skupini 211 kvačkaric z najrazličnejšimi življenjskimi zgodbami, starih od 21 do 79 let, je tudi en kvačkar, in sicer 59-letni, sveže upokojeni Ivan Halec iz Prekmurja, ki se bo lotil grba občine Cankova. Z ročnimi deli se ukvarja že od otroških let.