»Lani maja so imeli Kitajci podobno zgodbo,« je dejal dr. Zwitter. Večina rakete je zgorela, nekaj kosov kovine pa je vseeno padlo na Slonokoščeno obalo in poškodovalo nekaj stavb. Na srečo ni bil nihče ranjen. »Vendar iz te zgodbe ni treba delati senzacije. Promet je neskončno bolj nevaren,« je še dodal. »Z mednarodnimi standardi je dogovorjeno, da morajo rakete imeti eksplozivni naboj, ki jih raznese na drobne kose in v atmosferi razpadejo. Tako se reši taka težava. Kitajci pa tega iz neznanih razlogov ne počnejo.«

Zgodba ima širše ozadje. »Razlog, zakaj Kitajci sami razvijajo vesoljski program, je v politiki. Leta 2010 je Evropska vesoljska agencija dala pobudo, da bi Kitajsko kot partnerja uradno povabili v mednarodno vesoljsko postajo, žal so to Američani zavrnili. Leta 2011 so republikanci predlagali sprejem zakona, ki ne dovoljuje nikakršnih uradnih stikov Nase s kitajskim vesoljskim programom, celo z znanstveniki ne. Ko na neko znanstveno konferenco v Ameriki kitajski znanstveniki niso smeli priti, so se ameriški znanstveniki uprli, to je bil kar škandal. S tem ne opravičujem Kitajcev in njihovega vedenja, je pa treba vedeti, da tudi vedenje ZDA prinaša nekatere težave. Zaradi vsega tega so Kitajci šli po svoje. Evropejci poskušamo z njimi vzpostavljati stik, tudi Rusija. Roskozmos, ruska vesoljska agencija, je pred izstrelitvijo uradno zaprosila Kitajce, če bi lahko bila tirnica njihove vesoljske postaje dosegljiva tudi njim. V prihodnosti so namreč Rusi želeli sodelovati z njimi in imeti možnost priklapljanja svojih plovil na njihovo postajo, a so jih Kitajci zavrnili. Razlogi mi niso razumljivi. Še v času hladne vojne so se Rusi in Američani dogovorili, da bo vesolje brez vojaške navzočnosti, danes pa je očitno veliko bolj moderno podstavljati si pod noge polena,« razmišlja. »S tega vidika je bilo vznemirjenje zaradi te rakete nepotrebno. Sicer pa je objektivna nevarnost minimalna in je ogromno možnosti, da delci padejo v morje (pogovarjali smo se 5. maja, op. a.). Menim, da je bilo vse skupaj nepotrebno vznemirjenje in bi bilo bolje, če te novice ne bi bilo.«

Sateliti namesto zvezd. Bodo pa vse te odprave v prihodnosti imele kar velik izziv, saj se bodo morale izogniti ogromnemu številu satelitov, ki bodo v prihodnjih letih zapolnili nebo nad nami. »V zadnjih dveh letih število satelitov pospešeno raste. Danes jih je trikrat več kot pred dvema letoma. Že res, da je obveza, da se sateliti samouničijo, ko je njihova naloga končana – usmerijo se v zemljino atmosfero, kjer jih eksplozivni naboj raznese in razpadejo. Če imamo v vesolju le nekaj sto satelitov, je prostora veliko, ne bodo trčili, ko pa število satelitov raste, je večja možnost, da se kakšen pokvari, postanejo nevarni drugim satelitom in pride do trkov, kar je lahko zelo nerodna zgodba. Sateliti letijo okoli Zemlje s hitrostjo osem kilometrov na sekundo. Tak trk jih raztrga na koščke, ki spet krožijo okoli Zemlje z isto hitrostjo. Po vsakem trku nastane 10.000 koščkov, nevarnih za druge satelite. To omenjam, ker nameravajo družbe, kot so na eni strani Starlink, na drugi OneWeb, v nekaj letih poslati v nebo več kot 40.000 satelitov – še pred nekaj leti jih je bilo samo 500. To bi razumel, če bi bil za to upravičen razlog, koristen za človeštvo. Vse te mreže satelitov so namenjene komunikaciji, kar na primer pomeni, da boste imeli hitrejši internet. Ampak za tak internet bi bilo število satelitov lahko tudi precej manjše, recimo manj kot tisoč na višini tisoč kilometrov. Zdaj jih je pa mnogo več in so nižje zaradi finančnih trgov. Borzni posrednik iz Londona lahko tako hitreje komunicira s satelitom nad sabo in po celi verigi satelitov z New Yorkom. Se pravi, računalniki borznih posrednikov bodo na ta način imeli za nekaj tisočink hitrejšo zvezo in jim bo uspelo nekaj pridobiti pri delnicah. Borzno hazarderstvo nam bo tako uničilo nočno nebo. Zaradi velikega števila satelitov bodo imele težave vesoljske odprave, ker bo z raketo težko leteti mimo tega roja satelitov. Astronomi pa smo slabe volje tudi zato, ker se ti sateliti vidijo že s prostim očesom in slabijo opazovanje nočnega neba z Zemlje. Morda bo komu koristil satelitski internet, večina pa si tega ne bo mogla privoščiti. Slika skratka ni čisto taka, kot nam jo prikazujejo.« Na vprašanje, ali meni, da bi bilo mogoče kaj storiti, da bi se kaj takega preprečilo, je odgovoril: »Lani je imela Evropska astronomska zveza srečanje, kjer smo vse popoldne govorili o problematiki satelitov. Navzoči so bili tudi profesionalci Starlinka. Govorili so samo o tem, da bodo satelite prebarvali, da ne bodo tako svetli. Dejali so torej, da se lahko pogovarjamo o tem, kaj bi manj motilo opazovanje nočnega neba, ne moremo pa vplivati na število satelitov, ki jih bodo poslali v vesolje. Stvar bi bilo treba dvigniti na višji politični nivo.«

Več v revijo Zarja Jana, 11.5.2021