Včasih je že pogovor v čakalnici blagodejen in je bolnikom v olajšanje pred obiskom v ordinaciji. A tudi prostovoljcem se lahko po srečanju s katerim od bolnikov spremeni pogled na svet. Že tri ure prostovoljstva na teden lahko prinesejo spremembo.

Okolje na Onkološkem inštitutu je, to si lahko predstavljate, posebno zaradi zahtevnega zdravljenja in pogosto težkih oblik bolezni, čeprav so danes te v veliki meri ozdravljive. To morajo upoštevati vsi, ki tam delajo, tudi prostovoljci.

S Tomislavo Šeme in Manko Kremenšek Križman smo se pogovarjali o dolgoletnih izkušnjah pri prostovoljstvu na Onkološkem inštitutu, s Katarino Rotar iz Slovenske filantropije pa o pomenu in organiziranju dela.

Bilo je hudo, a ni mi žal

»Res nima smisla sedeti doma in se spraševati, kaj pa bi danes počeli,« nasmejano in odločno ter v nekaj besedah povzame svojo izkušnjo Tomislava Šeme, dolgoletna prostovoljka na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. O sebi pove, da je dolga leta delala v komerciali velikega podjetja in bila vedno med ljudmi. Po upokojitvi je iskala nov izziv. Šla je na informativni dan Univerze za tretje življenjsko obdobje in tam izvedela za prostovoljstvo na Onkološkem inštitutu. Ne da bi dolgo razmišljala, se je prijavila.

Danes ima za sabo deset let takšnega dela in o tem pove: »Vsi, ki stopijo skozi vrata inštituta, pridejo s težkim pričakovanjem in negotovostjo. Ko se vrata za njimi zaprejo, je videti, kot da zanje zunanji svet ne obstaja več. Osredotočeni so na to, kaj jih čaka in kako bo z njimi. Takrat je pomembna naša naloga: stopimo k njim in jih usmerimo, saj je zgradba velika in oddelki prepleteni, da se je mnogim težko znajti. Posebej je to zahtevno za starejše, ki pridejo iz povsem drugačnega okolja, morda s podeželja, v velikansko zgradbo, polno hodnikov in vrveža. Ko jih usmerimo, vidimo hvaležnost v njihovih očeh. In to je dragoceno.«

Na inštitut prihaja zgodaj zjutraj, saj prvi bolniki začnejo vstopati že pred sedmo uro. Pospremi jih do sprejemne pisarne ali na preglede, kot ji naroči osebje. Obiskovalci prostovoljce prepoznajo po oznakah na oblačilih. »Običajno vse poteka zelo dinamično, kličejo nas z oddelkov. Imamo svoj prostor in vsi vedo, kje nas najdejo.«

Kljub temu da na Onkološkem inštitutu težki trenutki niso redkost, Tomislava Šeme pravi, da je bilo v preteklih letih dobrih izkušenj mnogo več kot slabih. »Večkrat mi je bilo zelo hudo, ko sem odhajala domov, a mi nikoli ni bilo žal in nisem razmišljala, da bi odnehala.

Najtežje mi je bilo srečati znano osebo, morda iz nekdanjega delovnega okolja. Marsikomu je bilo, ko sva ugotovila, da se poznava, zelo neprijetno, da sva se srečala na takem kraju. Rak je na žalost pri nekaterih ljudeh in v nekaterih okoljih še vedno stigma. Čisto drugače bi bilo, če bi se srečali v običajni ambulanti.« 

Spoznala je zelo zanimive ljudi in dobila veliko dragocenih nasvetov. »Poleg tega je pomembno, v kakšni skupini prostovoljcev delaš. Zelo sem zadovoljna s svojimi kolegicami, s katerimi si pomagamo, če nas kaj teži. To je neprecenljivo. Vse dvome, vprašanja in zadrege predelamo s pogovori in tako razrešimo marsikatero situacijo, ki bi nas bremenila.

Na 'delovno mesto' sem pripeljala že oba vnuka, saj sem jima hotela pokazati, kaj delam. Zagotovo je pomembno, da otroci spoznajo tudi drugačen svet, ki ni vedno le poln zabave in lepih trenutkov.« 

Učna ura in privilegij

Vse se je začelo po naključju, pravi Manka Kremenšek Križman, politologinja, nekdanja novinarka in večkrat nagrajena pisateljica, ob tem pa prostovoljka,ki na Onkološkem inštitutu v Ljubljani dela sedem let. Slovenska filantropija je objavila oglas, da iščejo prostovoljce za pomoč. »Pred več desetletji sem izgubila mamo, umrla je za rakom. A to ni bil glavni povod za prijavo. V ozadju je najbrž bila predvsem radovednost. Takoj mi je bilo všeč, da je bilo delo zelo dobro organizirano, zato vztrajam. In ob tem ves čas spoznavam, kaj mi to delo daje. Pravijo, da sta dve skupini prostovoljcev: eni to postanejo zaradi sebe, drugi zaradi pomoči drugim. Sodim v prvo skupino, saj me to delo bogati, prizemlji in še marsikaj. Iz različnih situacij hitro vidiš, kaj je v življenju res pomembno.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 20, 18.5. 2021