Zgodbe
Ni časa za mencanje, usoda vode je v naših rokah
Čeprav so spremembe v zakonu o vodi strokovnjaki jasno označili za škodljive, so poslanci zakon sprejeli. Ljudje so se na alarm trinajstih civilnih združenj pod vodstvom zasavskega Eko kroga zganili in v državni zbor je bila uspešno vložena pobuda za zbiranje podpisov za razpis zakonodajnega referenduma. Od 20. aprila je treba v 35 dneh zbrati 40.000 overjenih podpisov. Zdaj ni čas za izgovore, oddajte podpis, če vam je mar za pitno vodo in naravo brez pozidanih rečnih ter jezerskih obrežij.
Uspeh za Urbana bi lahko pomenil tudi uspeh za Slovenijo
Zaradi gena CTNNB1 je Urban drugačen otrok, pri 20 mesecih še ne hodi in morda ne bo nikoli, ampak upanje obstaja – v genski terapiji. Znanost je izjemna, prav tako Špela in Samo Miroševič, ki sta vse od postavitve sinove diagnoze raziskovala, se učila in povezovala ter z več kot 200 pismi po vsem svetu prepričala ekipo znanstvenikov, da razvijejo zdravilo za Urbana. Najprej sta vložila vse, kar sta lahko, 100.000 evrov, zdaj prošnjo za pomoč naslavljata tudi na nas. Če nam uspe, bomo pomagali ne samo Urbanu, temveč mnogim drugim otrokom doma in po svetu. Še več, kažejo se temelji za obetajočo zgodbo v prihodnosti – slovenski center za napredno zdravljenje.
Kaj pa če je sodnik pristranski?
Kmalu bo minilo leto, kar je javnost izvedela za rubež otrok, ki se je zgodil dva meseca prej. Malčki so se skoraj pet ur upirali, da bi šli z očetom, sodnica odvzema, kot se temu lepše reče, ni hotela prekiniti, sosedje in sorodniki so kalvarijo posneli in spravili v javnost. Ker je sodnico zaradi pristranskosti prijavila mamina prva odvetnica (njo pa odvetniški zbornici predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča), je zadeva prišla v javnost z imeni in priimki, hkrati pa so se začele obširne polemike, kako lahko sodnica otrokom vzame mamo brez mnenja ustreznih strokovnjakov in zakaj traja postopek nerazumno dolgo. Pri tem imajo zelo pomembno vlogo sodni izvedenci klinične psihologije, ki so imeli prejšnji teden spletno okroglo mizo. Bila je dokaj depresivna.
Fibromialgija, hinavska prijateljica
Težko je živeti z bolečino, z zavedanjem, da je tvoja stalna spremljevalka, a ti nihče ne verjame, kako zelo te ovira, hromi tvoje misli in dejanja. Najprej je kot navidezna znanka z ulice, nemoteča, včasih te rahlo dregne, ampak ji ne posvečaš pozornosti. Vse pogosteje se spotika obte, dokler ne postane vsiljiva. Njeni obiski so čedalje daljši, čedalje bolj nadležni. Je zelo neobzirna in te nenadoma napade ne glede na to, kje si in kaj počneš, udari v noge, hrbet, vrat … Tvoje telo vzame za začasno prebivališče.
Med popravljanjem zob gledajo risanke
Kot veliko staršev sem se pred časom tudi sama znašla v stiski, ko otrok zaradi strahu ni hotel k zobozdravniku. Težave z odlomljeno mlečno štirico, bolečine, gnojni proces, on pa na vsa prigovarjanja, obljube, prošnje ni hotel odpreti ust. Ko smo ga že prepričali, da je to storil, pa o kakšni injekciji in puljenju ni bilo govora. Zobozdravnica mu je zob lahko samo očistila. Obupana, preznojena in v stresu sem z otrokom zapustila ordinacijo. Poznate? Dokler bo, bo, so nama rekli. Mir ni trajal dolgo, po treh tednih spet težava – in stres. Kako malega pregovoriti, da bo premagal strah, dovolil izpuliti zob in se s tem rešil nevšečnosti?
Kava je vedno obred!
Ena od stvari, ki jo osovraženemu dvojcu korona-karantena najbolj zamerim, je to, da mi je vzel, pravzaprav ukradel, kofetkanje, najljubši družabni obred vsakega pravega Kranjca. Celo tistih, ki kave sploh ne pijejo. Kajti kava iz plastificiranega lončka, popita stoje, preprosto ni isto. Ni in konec. In morda prav zato razstava Ljubljana, kave bi! – o zapletenem odnosu Ljubljančanov do kave – tako zelo poboža dušo. Pa čeprav je tam edina kavarniška mizica samo razstavni eksponat in tudi kave ne kuhajo.
Zbogom, slovensko sadje?
O aprilski pozebi in katastrofi v slovenskih sadovnjakih od Goriške do Posavja ste lahko do danes slišali skoraj že vse. Iz besed naših sogovornikov, ki pridelujeta sadje na devetih oziroma desetih hektarjih, ni vel obup, ampak bolj upanje. Tisti, ki mislijo, da se lahko sadjar v enem ali dveh letih preusmeri na drug pridelek, bolj malo vedo. Ko posadiš sadno drevje na desetih hektarih, si k temu zavezan dvajset let.
Zdravilo za covid, ki je prepoceni?
Po dobrem letu primeža pandemije covida-19 so, se zdi, praktično vse sile zdravstvene stroke in politike usmerjene v cepivo, njegovo učinkovitost, varnost, dostopnost ... Ob tem, a za zdaj medijsko veliko manj izpostavljeno, seveda potekajo tudi raziskave o možnih načinih zdravljenja oziroma zdravilih, s katerimi bi lahko preprečili ali vsaj omilili okužbe z virusom SARS-CoV-2. Marsikatero zdravilo je pri tem že zbujalo veliko upanje, pa se je to sesedlo v še večje razočaranje, a iskanje se nadaljuje. Tako v zadnjem času že prav dramatične razsežnosti dobiva sicer že nekaj časa trajajoča razprava stroke o uporabi antiparazitika ivermektina. Po nekaterih ocenah bi šlo lahko pri tem kar za največji škandal, povezan z epidemijo covida-19 oziroma v medicini nasploh.
Odvija se vojna za vaš um!
»Bojim se dne, ko bo tehnologija prerasla medčloveške odnose. Svet bo dobil generacijo idiotov,« je zapisal Albert Einstein. Smo že približno tam? Za zdaj ne, čeprav so stroji zmožni čudežev, še ne mislijo in ne čustvujejo namesto nas, torej še ne drsimo na raven neaktivne opice. Še preklemansko veliko se moramo učiti, da obvladamo svet okrog sebe. Se pa med nami odvija nevidna vojna brez topov in raket – in jo nosimo s seboj po žepih in torbah. Gre za družbena omrežja, ki so že marsikoga ranila, pa tudi ubila, in ki vlečejo v brezno cele generacije jeznih in naivnih ljudi, ki strastno iščejo krivca za svoj položaj, s katerim niso zadovoljni.
Vsak turist bo dragocen
Ne samo Slovenci, tudi precejšen del evropskih turistov, zlasti tistih, ki so že od nekdaj zaljubljeni v hrvaško obalo, je upalo, da bodo lahko velikonočne praznike uživali ob Jadranskem morju. Zaradi razmaha tretjega vala pandemije tega skorajda ni bilo. A hrvaški turistični delavci so polni zagona in samo še čakajo na znak za štart v poletno normalo. Dojeli so, da je treba na vsakega gosta paziti kot na punčico svojega očesa.
Najmočnejša punca na svetu
Slavna pisateljica Astrid Lindgren je velikokrat govorila o svojem srečnem otroštvu na kmetiji, igrala se je z otroki, veliko brala, razumevajoči starši so ji odpustili neumnosti in lumparije. Imeli smo občutek, da je bila vse svoje življenje zadovoljen človek in da so njeni nenavadni literarni junaki le plod domišljije, pa ni čisto tako. Nedavno je izšla njena biografija, ki opisuje manj srečna obdobja njenega življenja, prebrodila jih je s trmo in močjo, ki jo je potem podelila tudi svojim literarnim junakom.
Dežela, kjer vse prav naredijo
No, morda ne vse, zagotovo pa veliko. Konec marca nas je novo, deveto po vrsti, Poročilo o sreči na svetu (World Happiness Report) obvestilo, da je dežela najsrečnejših ljudi že četrtič zaporedoma Finska (mimogrede, Slovenija, smo vedeli, da boste vprašali, je na 26. mestu). Med prvimi desetimi so običajni osumljenci, torej vse skandinavske države, jasno, in samo ena neevropska država. Nova Zelandija na devetem mestu. Jasno.
Trdi časi minejo, ostanejo trdni ljudje!
Da so časi polni izzivov in da je pomembno povedati svoje mnenje, spodbuditi ljudi, jih opogumiti, da najdejo upanje najprej v sebi, menijo naši sogovorniki, ki so se vsi po vrsti odzvali povabilu, da povedo svoje mnenje o tem, kje smo, kam gremo in kakšna bo naša prihodnost glede na to, kar se v zadnjem letu dogaja okoli nas.
Bodo obrežja rek in jezer še prosto dostopna?
Ministrstvo za okolje in ministrstvo za gospodarstvo sta po skrajšanem postopku želeli spremeniti zakon o vodah. Po burnem odzivu javnosti so nato umaknili 4. člen novele, ki je na vodovarstvenih območjih dovoljevala tudi nevarne objekte, a ohranili tistega, ki dovoljuje pozidavo obrežij rek in jezer. Poslanci so vse skupaj potrdili, kljub nasprotovanju strokovnjakov. Ob tem se ne moremo ogniti sumničenju: je bil 4. člen tam samo kot slepilni manever, saj so si predlagatelji najbolj želeli ravno tega, kar so naposled sprejeli? Zdaj bodo lahko bregove rek in jezer pozidali, cena parcelam bo zrasla, vi pa morda ne boste več smeli do svoje priljubljene vode.
Živa, a pametnejša po bitki na Krvavcu
Za smučanje me je navdušil oče. Petletno me je posadil na smuči, me vzel med svoje noge in skupaj sva delala prve zavoje. Na Krvavcu. Spomnim se, da te takrat na vrh Krvavca ni peljalo okroglo »jajce«, gondola, kot danes, ampak klop, na katero so se zdrenjali dva ali trije ljudje. Če je pihalo in bilo mrzlo, so te pokrili z odejo, in to je bilo to. Spomnim se, kako čarobno je bilo, ko sem sedela med očetom in mamo, ponoči, v temi, in smo v tišini šli proti vrhu Krvavca. Brez zaščite, če bi se nagnila, bi zgrmela s tiste klopi v globino.
Politične igre s pitno vodo
Z umikom 4. člena novele Zakona o vodah ni zmagala voda. Zmagala je naivna vera, da volkovi lahko čuvajo ovce. Danes bodo poslanci Državnega zbora glasovali o spremembah Zakona o vodah. Podpiši peticijo in jih pozovi, naj svojo odločitev dobro premislijo: https://zapitnovodo.si/
Uporabili smo zdravo pamet in razmišljali vnaprej
V Kočevju so do nedelje cepili že več kot 5000 ljudi, kar pomeni 25-odstotno precepljenost v občini. Pogost inšpekcijski nadzor je vsakokrat pokazal, da cepljenje poteka skladno s pravili, da ni preskakovanja vrst, kot jim očitajo. Namesto karanja, češ da se bahajo, si zaslužijo pohvalo in vneto kopiranje njihovega učinkovitega sistema po državi. Vodja cepilnega centra Primož Velikonja vsak dan prejme več kot sto klicev iz vse Slovenije – ljudje se želijo cepiti, drugod izpadajo iz sistema, ne dobijo dovolj informacij, nihče jih ne pokliče ... Za to, da bi prišli na vrsto za cepljenje, so pripravljeni celo prijaviti začasno prebivališče v Kočevju. Očitno je povpraševanje večje od ponudbe, zato (za zdaj) res ni nobene potrebe, da bi se ukvarjali s tistimi, ki se cepiti ne želijo.
Ste slišali tistega o bolniku, ki je med operacijo zdravnikom pravil vice?
Samo da tole ni šala – ko so Urošu Andrlonu operirali tumor na možganih, je bil večino časa buden, pogovarjal se je z zdravniki, reševal je naloge in povedal kakšen vic.
Bilo je drugače, a nič manj pomembno
Začelo se je s pesmijo, optimistično. Zemlja je zaplesala in vsi smo se zavrteli tja med zvezde in si predstavljali, da sedimo v dvorani ter pričakujoče zremo na oder. Če bi bili to običajni časi, bi v prvi vrsti sedela čudovita družba tistih, ki jim je bil večer namenjen: Zdenka Badovinac, Magda Kastelic Hočevar, Valentina Kobal, medicinske sestre – zanje Monika Ažman, Ema Kozin, Kazimira Lužnik, Nevenka Mlinar, Katarina Očko, Anita Ogulin, Carmen Rajer, Natalija Spark in Erika Žnidaršič. Tako pa smo jim na njihove domove prenesli ganljive besede ljudi, ki so jim nominiranke zaznamovale življenje, in umetnikov, ki so jim skušali ozaljšati ponedeljkov večer.
Udaril jo je samo dvakrat?!
Nasilje je med epidemijo naraslo za 20 odstotkov v primerjavi z letom pred njo, a varne hiše kljub vsemu niso tako polne, kot so bile pred tem. Zakaj? Se ženske bojijo poklicati na pomoč? Se bojijo, kako bo v tujem, neznanem svetu? Ne morejo klicati, ker so pod nenehnim nadzorom, saj je tudi njihov partner ves čas doma? Nekaj žensk se je vseeno odločilo, da zapusti partnerja kljub neugodnemu času epidemije in ekonomski negotovosti, povedale so nam svoje žalostne, grozljive, nevarne zgodbe o smrtni nevarnosti, ki so ji morda ubežale ravno pravi čas. Pravijo, da je bilo vredno.
Novinarke so tarče virtualnih »likvidacij«
Navadna ovca si, govedina, kokoš, sranje od ženske, rdeča steklina, piškotarka, komunajzerska prasica, kurba, prostitutka; pristranska, neprofesionalna, neinteligentna, zabita, jezna, histerična babura itd. S takimi »vljudnimi izrazi« so predvsem na spletu bolj ali manj anonimni pisci med epidemijo, a tudi že prej, napadali in še napadajo slovenske, predvsem televizijske novinarke. Te so najbolj na očeh in zato najbolj na udaru. S tako primitivnim in žaljivim besediščem se jih pogosto lotevajo celo naši oblastniki.
Bo kalvarija aprila res končana?
17. marca lani se je v nekem naselju na Notranjskem odvijala drama, polna krikov, joka, prošenj in vprašanj, zgroženi sosedje in znanci so jo posneli s telefoni. Skoraj pet ur so socialne delavke in sodni izvršitelj ob varstvu policistov lovili tri otroke, ki niso hoteli z očetom. Sodnica odvzema ni hotela prekiniti, čeprav je pretreseni sodni izvršitelj to zahteval. Po tistem otroci pet mesecev niso videli ali slišali mame, od avgusta do zdaj pa so imeli nadzorovane stike z njo na CSD, vsaka dva tedna po eno uro. Pa seštejte.
Odštevamo!
Čeprav je Andrej Stražišar scenarist in režiser prireditve Slovenka leta 2020, za katero kar dve snemalni ekipi nabirata kilometre po vsej Sloveniji in malo tudi čez mejo, pa bi bili vsi kuhani in pečeni brez Romane Möderndorfer, ki je podporna mega sila in ima v svojih rokah vse organizacijske niti. Brez nje ne bi vedeli, kam in kdaj se odpraviti za kandidatkami za Slovenko leta in drugimi govorci ter presenečenji večera, ki prihajajo v naše domove 29. marca.
Moja saga s testom nevtralizacije
Po pol leta bi človek svoje otroke rad peljal k babici, ki živi dobre pol ure vožnje od hrvaške meje. Najprej moraš natančno pogledati, kaj zahtevajo za prehod meje slovenski organi, nato pa še hrvaški. Tisti, ki ste covid preboleli v zadnjih treh mesecih, vam je mejna zapornica visoko dvignjena, le potrdilo zdravnika ali pozitiven izvid PCR ali hitrega antigenskega testa morate pokazati. Tisti, ki ste covid preboleli pred več kot tremi meseci, pa boste prišli čez slovensko mejo, ne pa tudi čez hrvaško. Ampak skoraj nihče, s katerim sem govorila, niti zaposleni na hrvaškem veleposlaništvu v Sloveniji, si ni natančno prebral dolgega sestavka pogojev in izjem pri prehodu meje hrvaškega notranjega ministrstva. Tam je za dokazovanje prebolelega covida naveden tudi pozitiven nevtralizacijski test. Kaj to sploh je in kje v Sloveniji ga lahko opravim?
V bolečini se je srečal z očetom
Njegovo pričevanje v zadnji knjigi o Kučanu me je pretreslo. To so bili časi, ko si lahko zaradi spornega plakata za predstavo ob praznovanju štafete mladosti pristal v vojaškem zaporu. In Živadinov je to izkusil. Po desetletjih molka je spregovoril o brutalnih dneh v vojaškem zaporu, kjer so ga tri dni tepli kot žival. O tem, kakšna neizmerna bolečina je pretresla očeta, ko je slišal kričanje svojega sina in ga pozneje popolnoma pretolčenega stisnil v objem.