Pred štirinajstimi leti je neuničljiva planinka, maratonka in kolesarka Tonka Zadnikar povabila prijateljice na praznovanje svojega šestdesetega rojstnega dne. Imele so običaj, da pripravijo kakšen zabaven skeč. Njej so namenile točko iz starih škatlic vžigalic in tako se je Tonki utrnila ideja o starih škatlah. Dva tedna za njo je praznovala Olga in prijateljice so spet poskrbele za smeh. Slavljenko so zvlekle na oder ter bile sila ustvarjalne in duhovite. »Spogledale smo se in si rekle, da še nismo tako stare, da ne bi mogle naokoli. Tako se je rodila ideja o Starih škatlah. Zedinile smo se za srečanja in potepanja enkrat na mesec,« pravi Olga. Ker sta s Tonko že večkrat po dolgem in počez prečesali hribe in gore, so ideje, kam bi se še podale, kar vrele iz njiju. Vedno izbirajo takšne poti, da jih lahko vsakdo prehodi. »Mlajših od 60 let itak ne sprejemamo medse, navzgor pa ni starostne omejitve. Najstarejša jih bo kmalu dopolnila 90. Pri izbiri destinacij pazimo, da lahko gredo tja skoraj vse. In ker je lepo nekam pripadati, obenem pa imeti stvari urejene uradno, smo šle pred leti pod okrilje Planinskega društva Križe. Dobro se razumemo z njimi, pa še kakšen evro prispevajo za prevozne stroške, kar je prijazno tudi do naših hišnih budžetov, saj so pokojnine takšne, kot so,« razloži Olga.
Edini moški je šofer
Glas o gajstnih damah, ki se rade družijo in potepajo, vedno med tednom, da ni običajne turistične gneče, pa še vremenu se laže prilagajajo, se je hitro razširil. Med prvimi sta se jim pridružili Tonkini sestri iz Dražgoš, potem njune prijateljice, pa prijateljice prijateljic. Zanimanje za izlete je tolikšno, da je včasih en avtobus premalo. Večkrat so za avtobusom v koloni vozili še osebni avtomobili, v katerih so bile po štiri članice Starih škatel. Avtobus se ustavi v Tržiču in Kranju, nato pa se odpravijo novim dogodivščinam naproti. »Dobrodošle so vse dame odprte glave in dobrih misli. Stare škatle na svojih druženjih ne maramo edino pokrovov – možev, partnerjev, ljubimcev in drugih moških kategorij. Edini, ki ne sme nikoli manjkati, je naš šofer Matej, ki smo ga vzele za svojega in s katerim je vedno veselo. Vedno si želimo le njega. Povabil nas je celo na praznovanje svojega štiridesetega rojstnega dne, takrat mu je pogostitev za nas pomagala pripraviti mama. Prav luštno smo se imeli in se nasmejali,« navržejo simpatične gospe, ki organizirajo izlete enkrat na mesec. Med drugim so bile v Planici, na gradu Smlednik, v Motovunu, Dolomitih, Veliki planini, Sečoveljskih solinah, Termah Snovik, v Zagrebu, Rudnici nad Bohinjem, Vogarju, Sveti Ani in Podpeškem jezeru, na Poti treh zvonov, v Hiši metuljev v Italiji, na poljih sivke na Krasu, na Slavniku, Višarjah, v Šentrupertu, Mozirskem gaju, na Salzburškem so si ogledale rudnik soli in se peljale z zobato železnico, ki je zdaj ni več. Hitro navržejo, da je niso one pokvarile.
Nikoli jim ne zmanjka hrane in besed
Stare škatle imajo kopico talentov, na izletih pa pride do izraza njihova kulinarična žilica. To pomeni, da nikoli, res nikoli niso lačne. Vsaka se izkaže in pripravi kaj dobrega za pod zob. »Smo gobčne, luštne za druščino in brez zavor. Ko pridemo na avtobus, pozabimo na to, kdo in kaj smo v 'civilnem' življenju ...
Več v reviji Zarja Jana, št. 18, 4.5. 2021
