O Ivanu Halecu smo v naši reviji pisali že pred skoraj dvema desetletjema, zdaj pa smo spet po naključju naleteli nanj, ko smo pisali o kvačkarjih, ki bodo konec leta nakvačkali grbe vseh slovenskih občin. Ivan bo kvačkal v družbi 211 kvačkaric. »Kdo bi se branil takšne priložnosti!« se hudomušno smeji. Seveda se je v njegovem življenju odtlej veliko spremenilo, vsaj kar se kvačkarske kariere tiče, še vedno pa mu je v največji izziv kvačkati cvetje.
Začel je v osnovni šoli. Ko je videl sosedo plesti pulover, je doma povedal mami, da bi tudi on rad to znal, pa ga je naučila osnov kvačkanja in pletenja. Želja ni bila le otroški vzgib, ampak je strast do ročnih del vse bolj rasla. Tako je začel sam študirati vzorce, zapletene petlje, kupoval je tuje revije in se učil. Takrat seveda ni bilo spleta in Youtuba, s katerima je danes vse lažje, znajti se je moral sam. Najprej si je nakvačkal zelen brezrokavnik, na koncih je bil povsem raztegnjen, a ga je kljub temu nosil, saj je bil to njegov prvi izdelek in je bil ponosen nanj. Potem je nekaj časa pletel jopice, puloverje, kape zase, a ga je bolj pritegnilo kvačkanje. »V tem si lahko bolj ustvarjalen, več stvari je mogoče narediti,« razloži.
Osupla nad videnim. Ko nama s fotografom razkazuje izdelke, ki so pod njegovimi spretnimi rokami nastajali desetletja, sva osupla. Na policah so v vazah sončnice, orhideje, vrtnice, šopki, za katere bi človek na daleč rekel, da so pravi, tako zelo natančno posnemajo naravo, jaslice s tako drobnimi nakvačkanimi figuricami, da bi si sama zlomila prste, če bi jih skušala ustvariti z volno, na stojalih so kvačkani uhani v obliki čipke, ogrlice, od nekod potegne še ljubke roza kopalke – tangice. Na okenski polici se šopiri cela zbirka kaktusov – če mi ne bi povedal, da so kvačkani, bi jih na prvi pogled imela za prave. V kotu dnevne sobe pa stoji prekrasna madagaskarska palma, njegov najljubši izdelek. Rastlino je kupil samo zato, da jo je lahko nakvačkal. Ko fotografa vprašam, ali jo je fotografiral, odgovori, da je še opazil ni, saj je bil prepričan, da je prava! Ko pokaže tunike, ki se oblečejo čez kopalke in jih je mimogrede nakvačkal za hčerko, me do konca navduši. Začela bom kvačkati! Odločitev postane še trdnejša, ko pove, da je kvačkanje zanj terapija. »Kadar kvačkam, pozabim na vse drugo. Vsa ta leta sem delal v računovodstvu. Vse dneve sem gledal v tiste številke na ekranu, kvačkanje doma pa me je sprostilo in umirilo. Kadar kvačkaš, ne moreš misliti na nič drugega kot na petlje.« A če so bile stvari, ki se jih je loteval, preveč preproste, je kvačkanje hitro postalo monotono, zato se je loteval čedalje zahtevnejših projektov. Prva je bila vrtnica pred mnogimi leti. »Bila je grozna,« se spominja. Zato je po vzorcih iz avstrijskih in nemških revij presedlal na prtičke – okrogle, kvadratne, z vzorčki. Ko je bila hčerka majhna, je pletel in kvačkal oblačilca zanjo, pa nekaj malega tudi za ženo.
Več v reviji Zarja Jana, 18.5.2021
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
