Redno se udeležuje pregledov znotraj preventivnega presejalnega programa Dora in gre vsaki dve leti na mamografijo (rentgensko slikanje dojk). Že po prejšnjih pregledih je bila kdaj zaradi kakšnih nepreglednih sprememb pozvana na ponovni pregled, zato se tudi ob zadnjem pozivu ni vznemirjala. A tokrat ni bilo čisto vse v redu. Poklicali so jo na ultrazvok in potem vljudno vprašali, ali se strinja, da ji opravijo biopsijo. Ugotovili so, da je tvorba maligna. »Zaradi diagnoze me je najprej zadel šok, saj sem sama sebe dojemala kot imuno na raka – tako zaradi načina življenja kot osebnosti. Potem pa sem razmišljala, kakšno srečo imamo v Sloveniji, ker imamo vzpostavljen sistem rednih presejalnih pregledov, da lahko raka dojk odkrijejo tako zgodaj. Prepričana sem, da mi je mamografija rešila življenje. Zato nagovarjam vse, naj se udeležujejo tudi drugih presejalnih programov.«
Kar pa jo je še posebno navdalo z upanjem in jo popolnoma pomirilo, je to, da se je od usodne mamografije vse zavrtelo v enem samem mesecu. »Nič ni bilo tistega, o čemer se na veliko govori, da zaradi covida ne prideš na vrsto in da so zdravstveni delavci vsi znervirani. Niso bili! Od prvega do zadnjega so bili izredno prijetni in mene je to strašno pomirilo. Popolnoma sem jim zaupala.«
Naj se sliši o dobrem. Eva Hrovat Kuhar poudarja prijaznost na vsakem koraku – od medicinskih sester, zdravnice, anesteziologa, snažilk. »Anesteziolog se je, na primer, pred posegom predstavil in še pošalil, češ, o čem bom sanjala. O peščeni obali in morju, sem odgovorila. Kar pripravite se, vas bom peljal tja, je dejal. Vmes so bile težave z mojim utripom, zato se je medicinska sestra pošalila, da mi na tem letalu do peščenih plaž očitno ni bilo najbolj udobno. Slišala sem, kako so po operaciji zbujali nekega drugega bolnika in so se prav tako neznansko ljubeznivo pogovarjali z njim. In tak zelo oseben, človeški odnos je meni zelo blizu. Kar se tiče medicine, ne dvomim vanje, ampak o odnosu pa lahko sodim, in to, kar sem doživela na vseh nivojih, je bilo krasno. In to na oddelku, ki kar se diagnoz tiče, ni najbolj prijeten,« pripoveduje Eva Hrovat Kuhar, ki se ji zdi tudi zelo pomembno, da se take pozitivne izkušnje slišijo.
Čeprav je pred njo še terapija s precej koraki, je v njej tisti pomirjujoči občutek, ki ga je dobila od vseh, ki so jo obravnavali, češ, vse bomo rešili. »Ne morem vam povedati, kako zelo jim zaupam.«
Presenečeni nad prijaznostjo. Pri tem je treba nujno tudi povedati, da tako lepo obravnavana in hitro sprejeta ni bila zato, ker bi imela zveze in poznanstva. »Povsod sem bila sprejeta absolutno redno, brez vsakršnega posredovanja.« In tudi brez zvez so bili vsi prijazni, še poudari.
Smo ljudje, v teh časih obdani z oblakom negativnosti, postali tako zelo presenečeni nad tem, da so v sistemu še možne tople, pristne izkušnje? »Z javnim zdravstvom nikoli do zdaj nisem imela slabih izkušenj. Tudi ko je 93-letna teta živela pri nas in sem bila z njo skoraj vsak dan na urgenci, so jo vedno zelo ljubeznivo sprejemali in nikoli niso odmahnili z roko nad njo, češ, stara je, nima smisla. Vsi so se nam vedno tudi zelo spoštljivo predstavili, kar ustvari zelo prijeten vtis in dobro dene. Prav tako so se ob poškodbi moža s kolesom in pozneje po infarktu v izolski bolnišnici izkazali in tamkajšnjega osebja ni mogel prehvaliti.«
Prav zato je ob branju kritik o slovenskem zdravstvu precej nesrečna in meni, da v tej črnogledosti in obupovanjem nad sistemom kolektivno pretiravamo.
Več v Zarji Jani, št. 19, 11. 5. 2021
