Pod svobodnim soncem je bila ena tistih knjig, ki sem jih brala prezgodaj, imela sem jo pod blazino skupaj z baterijo, ki sem jo prižgala, ko so mi starši zvečer ugasnili luč. Z branjem pod kovtrom sem si prislužila očala in pridobila zajeten besedni zaklad, Pod svobodnim soncem me je med drugim obogatil za besedo »kravjerepnik«. Potem sem jo izdatno uporabljala tudi takrat, ko ni bilo treba. To je pomenilo tudi kakšno okrog ušes in zgrožena vprašanja, kje hudiča sem to pobrala. Nihče ni verjel, da je to zapisal ugledni pisatelj in duhovnik.
Študent naj bo. Finžgar je bil rojen leta 1871 v Doslovčah pod Stolom, v družini, ki je bila kot večina drugih revna, a trdna in povezana. Oče ni nikoli pretepal otrok, a čeprav je bil blag, je bil nesporna avtoriteta in so ga vsi ubogali. Z umnim gospodarjenjem je dobro skrbel za družino, France torej ni imel razlogov, da bi pisal žalostne zgodbe iz svojega otroštva. Te so se začele, ko je šel od doma, v Doslovčah namreč ni bilo šole. Od devetega leta je živel pri tujih ljudeh, najprej v Radovljici in potem v dijaškem domu v Ljubljani, tam so se iz podeželana Franceta grdo norčevali, družbe ni imel. Prvi letnik gimnazije je ponavljal, šolanje pa je potem končal z odliko. O tistem, zanj res strašnem letu je napisal črtico Študent naj bo.
Tudi v semenišču je bil med najboljšimi. Tako, kot so se duhovniki delili med bolj in manj pravoverne, so se delili tudi študentje. Finžgar je med študijem podvomil, ali je res pravi za duhovnika, hotel se je namreč ukvarjati z literaturo, kulturo in socialo. Njegov ostareli spovednik ga je potolažil, da »prav takšne potrebujejo«.
Triindvajsetletni Finžgar je pel novo mašo 5. avgusta 1894 v Breznici, bilo je zelo svečano, prišlo je 120 svatov, med njimi 30 duhovnikov, polovica od teh je bila Brezničanov, piše v monografiji. Če so hoteli revni kmečki fantje študirat, jim skoraj ni preostalo drugega, kot da postanejo duhovniki, saj je bil študij brezplačen. Potem je do svojega 47. leta deloval v podeželskih farah, dve leti celo med zaporniki, preden se mu je uresničila največja želja – dobil je ljubljansko župnijo Trnovo. To mesto so praviloma zasedali duhovniki, ki so bili široko razgledani kulturniki in umetniki.
Mladostni greh, ki mu je ime Marta. Franc Saleški Finžgar je bil radoživ in živahen fant, še pred posvetitvijo se je nekajkrat zaljubil. Prvo kaplansko mesto je dobil v Bohinjski Bistrici, župnik je bil star in siten, imel pa je mlado sorodnico, ki je skrbela zanj. In se je zgodilo. Rodila se je punčka in Finžgar je svoj greh priznal, pozneje je sam zapisal, da je šlo za hipno slabost in ne za ljubezen. Bi ravnal drugače, če bi se resnično zaljubil, bi zapustil duhovniški stan? Kljub nekaterim dvomom med študijem je bil Finžgar rad duhovnik, povsod se je dobro ujel s farani, celo sprte vaščane v Sori, kjer je bil nekaj let duhovnik, je pripravil do sprave. Bil je odličen govornik, imel je prelepe pridige, povsod je takoj ugotovil, kaj je v kraju narobe, in tako je poskrbel za vodovode, šole, knjižnice, spomenike, humanitarno dejavnost. In pri tem je še veliko študiral ter pisal, imel neskončne pogovore z verniki pa tudi s svojimi izobraženimi prijatelji, bil je športnik, hribolazec, lovec, s prijatelji je včasih do jutra igral tarok ali kakšno drugo igro s kartami, hodil je v gledališče … Sodil je med mlade duhovnike, ki so bili prepričani, da naj duhovnik živi sodobno in normalno, tako kot izobraženi farani.
Ko so v ljubljanski škofiji pred prvo vojno anketirali duhovnike, kaj menijo o celibatu (podatke je bilo treba poslati v Vatikan, kjer so bili zaskrbljeni zaradi grešnih mladih duhovnikov, ki so hoteli živeti bolj moderno), sta bila samo Finžgar in Izidor Cankar proti. Finžgar je v svojih zapisih pojasnjeval, da bi morala Cerkev pri duhovnikih, ki so si ustvarili družino, to spoštovati in dopustiti. Pa jim seveda ni, izobčila jih je, če so izstopili in se poročili. Kakšna kazen je to bila za globoko vernega človeka! Točno to se je zgodilo Finžgarjevemu najboljšemu prijatelju Izidorju Cankarju, ko se je odpovedal duhovništvu in se pri štiridesetih oženil z mladoletno Ničo Hribar, hčerjo znanega ljubljanskega industrialca. Poroka (leta 1926) je bila civilna in v stanovanju Hribarjevih, škandal pa je bil nepopisen. Cankar, sicer umetnostni zgodovinar z doktoratom, se je bal, da ga bodo ignorirali, osamili, onemogočili, a se to ni zgodilo. Napravil je zavidljivo akademsko in diplomatsko kariero. S Finžgarjem sta ostala prijatelja do smrti.
Več v reviji Zarja Jana, št. 17, 27.4. 2021
