revija Jana

Takoj zdaj rabim svojo dozo močne kave, če ne, bo joj! Pritisk mi je padel na nivo morske gladine, ne morem trezno razmišljati, dokler ga ne dvignem. Ker ne maram tablet, ostaja kava moja edina rešilna bilka. Dvakrat se z Miškom, mojim zvestim prijateljem, peljeva okoli zadrskega centra. Cilj: ustaviti se nekje, v miru spiti tisto kavo, ki jo tako nujno potrebujem. Potem bom pa videla, kaj bom. Zdajle ne morem razmišljati o tem, zamegljen um ni sposoben nobenega učinkovitega načrta. A nezasedenega mesta ni in ni. Vsaka prosta asfaltna ped je natlačena z jeklenimi konjički, parkiranimi tako tesno, da dihajo drug drugemu v izpušne cevi.

Kje, za vraga, bom v tem Zadru pustila avtomobil?! Da me bo na varnem počakal dva tedna in da za parkiranje ne bom plačala več kot za cel apartma s pogledom na morje. Nima smisla, misija nemogoče. Moje roke potujejo, stiskajo volan, medtem ko se mi po čelu nabirajo kapljice potu, ki niso le od vročine. Zrak je težak, prepojen z vonjem po izpušnih plinih in vročem asfaltu. Okoli nas se vrstijo prizori mestnega kaosa: turisti, ki se vlečejo po pločnikih, vriskajoči otroci, natrpane gostilniške terase, s katerih se valijo glasni pogovori in vonjave hrane. Vse to je preveč. Preveč dražljajev, preveč ljudi, preveč vročine. Počutim se ujeto, stisnjeno.

Že sem tik pred tem, da pri prvem semaforju potegnem po poti, ki vodi iz mesta, ven iz tega nepotrebnega stresa, ven iz Zadra, ko ga zagledam. Kot blisk, kot čudež, kot fatamorgana v tej vročini. Prosto parkirno mesto! Ne verjamem svojim očem. Je mogoče? Leži ob robu neke slepe ulice, stisnjeno med smetnjaki in staro fasado, a je! Ne razmišljam. Ne oklevam. Vržem se nanj, kot bi se potopila v osvežujočo vodo. Zasukam volan, avto se skorajda podrgne ob smetnjak, a mi uspe. Globok vdih. Končno. Tišina. Le šepet lastnega dihanja in utrip srca, ki se počasi umirja. Pogledam Tonko, ki zadihano dvigne glavo. Zdaj ko avto stoji, se tudi ona zaveda nenadne tišine. Zmagali sva. Za zdaj. Zdaj pa kavo, prosim. Takoj. In potem, šele potem, bom začela razmišljati, kako priti do prekletega otoka. Če sploh.

Izstopim iz avta, zadiham. Vroč zrak me objame, a tokrat ni več tako dušeč. Sonce žge, a naenkrat se mi zdi manj sovražno. Morda mi bo pa uspelo? Morda ta dan le ni tako zelo preklet, kot se zdi? Pogledam Tonko, ki se počasi otrese strahu in radovedno pomoli smrček izpod sedeža. »Bova šli na kavo, kaj, Tonka?« šepnem in jo pobožam po glavi. Pogleda me s tistim svojim pasjim razumevanjem, kot bi hotela reči: »Ja, končno, ti moja zmedena človeška prijateljica.«

S pogledom poiščem najbližjo kavarno. Na vogalu, ob senčni ulici, stoji majhen, a prijeten bife. Kot oaza sredi betonske puščave. Vonj po sveže mleti kavi mi zaveje v nosnice in zdi se mi, kot da že lažje diham in da se moj um bistri. Stopim do pulta in zmagoslavno dvignem glavo. »Kavo z mlekom, veliko, prosim,« naročim z mešanico olajšanja in utrujenosti. Končno, trenutek miru. Usedem se za mizo, za trenutek olajšana, in se nasmehnem gospe za drugo mizo, ki Tonko poboža po glavi. Psica se hvaležno podrgne ob njene noge in zaupljivo gleda vanjo, gospa raztrga rogljiček, ki ga ima na mizi, in me vpraša, ali ji ga lahko da. »Seveda,« rečem, »mojo Tonko zanima samo hrana. Kar koli, kadar koli, samo da je, pes pač. Enostaven ustroj, nekompliciran.« Obe se zasmejiva, in v isti sekundi me prešine čuden občutek. Kot bi me nekaj opozarjalo.

Pogledam proti Mišku, ki stoji tam, pod žgočim soncem, ob smetnjakih. Ponosno, a morda malo preveč optimistično. In tam, ob mojem avtu, stoji moški v uniformi. Zvežčič v roki. In pisalo. Redar. Kot nekakšen mitološki varuh zadrskega parkirnega pekla se je pojavil iz niča, s tisto zlobno, zmagoslavno držo, ki jo imajo lahko samo redarji poleti v turističnih krajih. Srce mi ponovno zledeni. Ne. Ne more biti. To ni res. To je šala! Nekaj, kar mi je prizaneslo z izginotjem na otok, me zdaj hoče kaznovati za to, da sploh obstajam v Zadru. Ne verjamem svojim očem, a on vseeno stoji tam kot nekakšna zlovešča figura, ki se je pojavila iz niča. Piše. Kaj piše? Kazen, kaj pa drugega. Neizogibno kazen. Za parkiranje.

Prekleta sreča. Prekleti Zadar. Trenutek olajšanja se razblini kot dim. Kava, ki so mi jo ravno postavili na mizo, nenadoma dobi trpek, grenak okus. Nisem še niti dobro požirka popila, pa se je že znova začelo. Boj. Z Zadrom. Z usodo. In z redarjem, ki ima očitno zelo slab dan in se je odločil, da ga bo delil z menoj. Stopim do njega, nimam kaj. Hočem mu nekaj reči, a on že lepi tisto svojo kazen na vetrobransko steklo. Nimam energije za prepričevanje, še manj za prerekanje, še preden pridem do avtomobila, se obrnem na peti in vrnem k mizi. Vseeno mi je, kaj bo z avtomobilom, ne zmorem več. Naj ga odpeljejo, kamor koli, kava se mi bo shladila, trenutno nimam energije za nič drugega. Z užitkom popijem dolg požirek vroče tolažnice temnih misli in ob tem ugotovim, da je v Zadru očitno ceneje voziti avto kot ga parkirati.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 31, 5. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana