Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Prejšnji teden se je ob začetku šolskega leta vsa Slovenija zgražala ob nazornih posnetkih »fazaniranja« v Mariboru – prizori sprejanja z laki za kovino, metanje jajc in nadlegovanje so zanetili nov val svaril, da s slovensko mladino ni vse v redu. Toda ali ti prizori dajejo reprezentativno sliko naših najstnikov?

Ne, kajti gre zgolj za izsek iz bistveno širšega in bolj raznolikega konteksta. Nadlegovanje in celo nasilje, s katerim so posegali v temeljne človekove pravice mlajših srednješolcev, je izvajala le manjšina najstnikov, ki si nedvomno zaslužijo obsodbo.

Kaj pa vsi drugi?  

Velika večina jih ima veliko srce, in to na pravem mestu. Kot učitelj lahko iz prve roke povem, da so slovenski mladostniki v glavnem sočutni, solidarni in opremljeni z ustreznim moralnim kompasom. Res pa je, da se znotraj teh generacij odvijajo procesi, zaradi katerih sem zaskrbljen.

Tako opažam, da se zlasti nekateri fantje radikalizirajo v nestrpnosti do določenih družbenih skupin, kar lahko v Mariboru tudi preraste v nasilje – saj vidite, kaj se vsake toliko časa zgodi v knjigarni Mariborka, ki je vedno znova tarča vandalov.

V mestu opažam čedalje več mladeničev s pobrito glavo in v črnih srajcah, obutih v težke bulerje z belimi vezalkami, kar je med mladimi oprava, značilna za neonacistično subkulturo.

· ŠC Novo mesto

Matura na Srednji gradbeni, lesarski in vzgojiteljski šoli: Najboljši so...

Kaj pa se dogaja z dekleti?

Kar precej se jih nekako zapira pred zunanjim svetom. Včasih je bila takšna drža značilna za prestrašene dijakinje prvih letnikov, ki pa so se po nekem času vendarle sprostile in odprle za pristne medčloveške odnose.

Sedaj nekatere kar ostajajo v stanju nekakšne otopelosti, kar pripisujem njihovi navezanosti na družbena omrežja; očitno čutijo, da prek mobilnika laže komunicirajo z ljudmi kakor pa iz oči v oči. Kljub temu pa sem prepričan, da so vsa ta dekleta in tudi prej omenjeni fantje v svoji srži še vedno dobri ljudje, ki jim lahko zaupamo našo prihodnost.

Zakaj so se po vašem posnetki nasilne iniciacije »fazanov« tako dotaknili slovenske javnosti? Zakaj ni nihče opozoril na preprosto dejstvo, da v veliki večini slovenskih srednjih šol ni bilo omembe vrednih incidentov?

Ja, na naši šoli je že bilo tako; imamo natančno določen protokol za obred sprejema novincev in novink in tudi letos so se ga naši dijaki lepo držali. Ali si je pozneje kateri na ulici dal duška in posprejal kakšno punco, ne vem – vem pa, da nobeden ni prestopil meje dostojnega obnašanja in zato sem nanje ponosen.

Je pa dejstvo, da smo kot družba nagnjeni k predsodkom do mladih in da ljudje na podlagi posameznih informacij radi vlečemo zaključke, ki potrjujejo naš pogled na svet – pa četudi so te informacije nepopolne. Če bom šel čez mestne trge dan po martinovanju, ko je Maribor videti, kakor da ga je opustošila horda Hunov, bom hitro verjel, da v mestu prebivajo izključno pijanci, ki se ne znajo obnašati – kar seveda ni res.

· ZDA

Meta z velikim rezom za najstnike: Facebook in Instagram le dve uri na dan

V kolikšni meri pa smo za posamezne incidente, kot so primeri pregrobega »fazaniranja« in skrbno posnetega, na družbenih omrežjih objavljenega mladostniškega izživljanja, odgovorni odrasli? Je tovrstno vedenje res kaprica najstnikov ali pa ogledalo, v katerem lahko vidimo posledice lastnih spodrsljajev?

Odrasli smo prevečkrat šlampasti in nepozorni, nemalokrat tudi premalo razumevajoči in sočutni. Namesto da obsojamo, ko je prepozno, bi se morali ves čas pogovarjati z otroki – predvsem pa bi jih morali znati poslušati.

Kateri starš in kateri učitelj se je pred prvim šolskim dnem odkrito pogovoril s katerim od srednješolcev iz višjih letnikov in mu razložil, kje so varne meje dostojanstva sočloveka, ki se jih ne sme prekršiti v nobenem primeru? Na naši šoli imamo srečo, da nas vodi ravnateljica, ki razume te stvari in se že dlje trudi vzpostaviti ter vzdrževati odkrite človeške odnose tako znotraj kolektiva kot v odnosu do naših dijakov in dijakinj.

Prvi šolski dan in njegovi iniciacijski obredi so tako vsako leto tema naše prve konference pred začetkom pouka; tedaj se skušamo čim bolje pripraviti nanje in tudi pripraviti ustrezne protokole, po katerih mladi lahko izpeljejo »fazaniranje«.

Dejali ste, da bi morali znati poslušati naše najstnike. Kaj nam torej sporoča mladostnik, ki se z lakom za kovino izživlja nad vrstniki in vrstnicami?

Sporoča nam, da je neviden, ob tem pa tako poln strahov in upov, veselja in tesnobe – sporoča nam, da je živ in da si želi sreče, ljubezni, solidarnosti, sprejemanja … Glede tega niso današnji najstniki prav nič drugačni od nas samih, ko smo bili te starosti. In če lahko to sprejmemo in se odrečemo svoji vzvišeni poziciji ter jih pogledamo v oči, potem lahko vzpostavimo zaupen in varen odnos, v katerem so frustracije sproščene na zdrav način.

Sam sem se že drugi šolski dan mirno in brez vsakršnega obsojanja pogovoril s svojimi dijaki in dijakinjami o tem, kaj se je dogajalo na ulicah; razložil sem jim, kaj so človekove pravice, kaj je dostojanstvo in do kod lahko gre mladostna objestnost. Verjamem, da so me slišali.