Nevrotična gospodinja: moda iz gasilskega doma
Za visoko obletnico poroke sem imela zelo nenavadno željo – da cenjenemu soprogu kupim novo zimsko bundo.
Prejšnjo si je kupil za obisk zimske olimpijade pred štiriindvajsetimi leti, torej je jasno, da je precej zdelana. In tudi rahlo preozka mu je. Seveda je glasno protestiral.
»Nič več ne potrebujem, do smrti sem oblečen, pusti me pri miru, samo zapravljala bi,« je rjovel okrog vogalov. Kar je le delno res. Za v službo ima lepo število oblek, srajc in kravat, za doma, kar pomeni za po vrtu in za v delavnico pa za pivo s kolegi in za na izlete, ima pa povsem drugačno garderobo. Ki jo v butikih in fensi veleblagovnicah vsekakor nimajo. Osnova njegove športne oprave je brezrokavnik s kakšnimi tridesetimi žepi, nazadnje sem ga kupila v trgovini z ribiško opremo. V letih, ko ga je nosil (kadar ni bil v službi ali v pižami), se je najprej popolnoma razbarval, potem pa je dobesedno razpadel, kar pa ni bila prava ovira, da ga ne bi nosil še naprej. Spel ga je s spenjačem za papir. Za doma bo že dober.
»Zares si videti kot klošar,« mu je rekla babica. »Kar nerodno mi je, kadar me pelješ v seniorski klub. Kje si pa tegale pobrala, me sprašujejo gospodje v kravatah in lajbičih.«
Cenjeni soprog se je namrščil. Babica ga običajno »pobere« kje na vrtu ali v kleti, in če se izgovarja, da je tisti hip ne more peljati, mu začne takoj groziti: »Ko boš prehlajen, ti ne bom skuhala svojega čudežnega čaja, nikoli več ti ne bom pripravila kumar z ocvirki in ne bom ti več krpala tistih laponskih nogavic iz jelenje dlake, brez katerih ne zdržiš čez zimo!« Potem najdražji malo preklinja, vrže lopato v grmovje in sede za volan. Posvaljkan, preznojen, umazan, kosmat in tečen, kaj pa drugega. Včasih celo pozabi dokumente, tako se je že zgodilo, da so se z njim pripeljali policisti in vprašali, ali je razcapani tip za volanom res naš sorodnik, ki je v naglici pozabil denarnico.
Nič ni pomagalo, v trgovino sem morala sama. Prodajalka mi je razumevajoče pokazala bunde, cel kup jih je bilo celo po znižani ceni, jaz pa sem jih merila s šiviljskim metrom, prej sem seveda premerila cenjenega soproga. Ker mi res ni bilo do tega, da bi morala bundo zamenjati. Zgodilo se je, da sem morala neke hlače kar dvakrat nesti nazaj v trgovino, enkrat ni bila barva prava, drugič so bile preširoke. Opravičevala sem se trgovki, pa me je potolažila, da ima rekord neka ženska, ki je vrnila jakno za moža kar sedemkrat. In tudi osmič ta cepec ni prišel z njo, da bi jo pomeril.
Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 27. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
