Pexles, Jana

Pravijo, da skoraj tisoč, sem rekla in jo opozorila, da so pravzaprav zelo blizu, naj torej nikar ne razmišlja, da bi zaradi svojih obveznosti pobegnila v gozd. Včeraj je namreč prisegala na vse svetnike, da bo končno pospravila omaro z deset let starimi zdravilnimi rastlinami, ki že kakih devet let niso več učinkovite. So pa pravi raj za molje, ki se redijo v tistih preperelih škrnicljih, na katere je babica skrbno napisala, kaj je v njih, le uporabljala ni nikoli ničesar. Seveda bo pospravila, saj je vendar obljubila, ampak prej bi se pa le bilo dobro malo razgibati. Preden planejo vsi tisti molji vanjo. Le kako bi se jih znebila po najkrajši poti? Morda pa bi jih spražila z aparatom za švasanje? In zažgala hišo, se je nasršil cenjeni soprog.

Babica si je obula športne copate in poguglala avtobusni vozni red. Na Rožnik da gre. Tudi tam so medvedi, je bleknila koruzniška snaha. Daj no, pred leti je eden zašel v bližino živalskega vrta, vsi časopisi in televizijski dnevniki so bili polni strašljivih novic. Menda se je hotel ženiti z medvedko v živalskem vrtu, a dlje od trimske steze ni pritacal. Nekateri so prisegali, da je telovadil na krogih. Najbrž je nabiral kondicijo za seksualno prestradano kosmato gospodično.

Takrat, so pisali, je bilo v Sloveniji približno 450 medvedov. Le od kod se jih je zdaj vzelo dvakrat toliko? Seveda se babica tudi takrat ni izneverila svojemu pustolovskemu značaju in je preverjala vozni red do Rožnika. Nisi slišala, da se je prepovedano klatiti tam naokoli? Saj si bo oblekla kaj kričečega in prepevala bo, da jo bo videl in slišal, nas je prepričevala. Medved jo bo morda res slišal, kaj pa lovci, ki ga iščejo? V časopisu piše, da ga bodo obstreljevali z injekcijami uspavala, ko ga najdejo! Bi rada obležala za kakšnim grmom s konjsko dozo anestetika v zadku? Tako smo jo kriče prepričevali, pa jo je potem na srečo zagrabil išias in se itak ni mogla niti premakniti. Ne spomnim se, kaj se je potem zgodilo s tistim medvedjim Romeom.

Se pa spomnim lanskega leta, ko smo na nekem gostilniškem vrtu v Franciji srebali kavo in nas je natakarica nekam sumljivo ogledovala. Od kod pa ste, je vprašala. Vaš jezik ni ruščina, ne vem pa, kaj je. Iz Slovenije, smo rekli ponosno. Dončić, Pogačar in tako dalje. Odpeljite svoje medvede nazaj, pri nas delajo ogromno škode, je planila. Ves gostilniški vrt se je zastrmel v nas, iz njihovih pogledov je bilo razbrati nekaj takega kot – okupatorji, ki nameravajo izpeljati v Franciji genocid ali kaj podobnega. Smo se kar hitro pobrali. Skratka, ni veliko možnosti, da bi odvečne medvede kam izvozili. Bojim se, da jih nihče noče. Pa še etnično čisti niso. Menda jih je množica pridrla k nam iz bosanskih gozdov, ko je bila tam vojna. Jejhata. Je kakšna možnost, da jih pošljemo nazaj? Seveda po skrbni genski analizi, da ne bomo kratili pravic domorodnim medvedom, sem modrovala. Babica je rekla, naj si dam mokro brisačo na tilnik, to menda pomaga pri halucinacijah zaradi vročine. Potem je zazvonil telefon, klicala je babičina prijateljica iz Dolenjske in nam pokazala neposreden prenos s svojega dvorišča: medved se je zaganjal v drevo in slive so padale po tleh. Nihče si nikamor ne upa, ta mladi niti v službo ne morejo, je rekla. Pa se nihče ne sekira. Ko bo pojedel vse slive, se bo zavlekel v gozd in potem bo znova vse okej. Kako je pa kaj pri nas?

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 32, 12. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.