revija Jana

Včeraj zjutraj sem šla precej zgodaj od zdravnika, odlične volje sem bila, ker so izvidi kazali dobro. Od veselja sem si celo malce prepevala in si prislužila zgrožen pogled namrgodenega možakarja z aktovko v roki, sporočal je tole: Tako zgodaj si že pijana, sram te bodi! Dosegel je, da sem začela še glasneje prepevati, kar se pred zdravstvenim domom (iz znanih razlogov) zelo redko dogaja. Ker je na  drugi strani ceste pekarna, sem se namenila tja. Sem si rekla, da bom ljubi družini nakupila svežih rogljičkov in jo pri zajtrku obvestila, da sem v zelo dobri kondiciji, ali drugače povedano, ne bom se še hitro stegnila. Nečakov štiriletni sinko me je namreč pred dnevi vprašal, kdaj nameravam umreti, in sprožil huronski smeh vseh prisotnih na družinskem žuru. Morda pa ima smrkavec kakšne slutnje glede mojega zdravniškega pregleda, me je prešinilo. No, očitno jih ni imel.

Tik preden sem stopila na  prehod za pešce, sem zaslišala cviljenje zavor. Očitno je voznik zadnji hip opazil otroka, ki se je motovilil na začetku prehoda, medtem ko je bila njegova mama že na drugi strani, z eno roko je držala telefon, z drugo je brskala po njem, tretje pa ni imela, da bi z njo držala otroka.  Niti opazila ni, da se za njenim hrbtom nekaj dogaja.  Stekla sem k otroku in ga vzela v naročje, vozniki je odprl okno in nekaj kričal, jaz pa sem se zadrla, ali bi preklemanska krava vendarle pogledala, kje je fantek, ki so ga skoraj povozili. Zdrznila se je, mi iztrgala otroka iz rok, zažugala šoferju in zmagoslavno odšla. Kaj vendar kompliciram, nič se ni zgodilo, je cvilila in jo ucvrla v sosednjo ulico.

Tako sem bila besna, da sem se kar tresla. Namesto da bi se pogovarjala z otrokom, ki ga je najbrž peljala v vrtec, se igračka s telefonom. Skoraj trčila sem v prijateljico z vrečko breskev in svežim časopisom v roki. Kam pa gre tako zgodaj? Njen frajer hoče časopis takoj zjutraj, v bolnišnici je in trdi, da je ona kriva, da je tam. Je kaj hudega? No, nič življenje ogrožajočega, zato pa živce parajočega, je vzdihnila. Njen cenjeni soprog leži na ortopediji z razbitim kolenom in pretegnjenimi mišicami. Kako pa se je poškodoval? Je padel z drevesa, kot se je pred časom zgodilo z mojim najdražjim?  

»Za našo poškodbo ni krivo drevo, ampak telefon,« je rekla. Ker imam dokaj razvito domišljijo, so se mi začeli pred očmi odvijati možni dramski zapleti s telefonom v glavni vlogi. Morda je pri kosilu brskal po telefonu, namesto da bi hvalil njeno mrežno pečenko, ki je slavna po vsem naselju? In mu ga je iztrgala iz rok, on pa je protestno vstal in se butnil v vogal mize? Ali pa mu ga je zabrisala v koleno? Morda mu je dragoceni  telefon padel v kanalizacijski jašek in je skočil za njim?  Hm.           

Resnica ni bila daleč od kanalizacije, prijateljičin mož je namreč pred dnevi, ko so mu nalivi zalili klet, skušal z vedrom spraviti vodo na plano. Poklicala ga je po telefonu (čeprav je bil le nekaj stopnic proč), ali naj mu pride pomagat, telefon mu je po nerodnosti padel v vedro, in ko ga je lovil, je padel še sam. Kar pošteno si je razbil koleno. Kriva je bila seveda ona, kaj ga je pa klicala.  Po šestnajstih urah čakanja na urgenci je skočil pokonci, preklel naše zdravstvo in vse, kar sodi zraven, izgubil ravnotežje in padel po stopnicah. Še nekoliko bolj si je razbil dotično koleno in pretegnil nekaj mišic, sreča v nesreči pa je bila, da so ga pri priči hospitalizirali. Zdaj gre torej na obisk z breskvami in časopisom, a bi bila tako prijazna in šla z njo? Ker je potem morda ne bo pol ure zmerjal, da je vsega kriv njen telefon.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 37, 16. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana