revija Jana

Ko človek že misli, da  bo v času dopustov lahko našel svoj duševni mir, kar ne pomeni nič drugega kot da poskusi odložiti vsaj nekaj slabega, kar se mu je zgodilo, in spet najti upanje, nove cilje, smisel svojega bivanja, se spomniti svojih sanj in želja, ki jih je imel nekoč … pa teh občutkov razbremenitve ni od nikoder!  No, lahko poskusim, ampak potem bi se morala za dolgo časa zapreti v hišo, zagrniti zavese, odklopiti telefon … Tudi če bi imela to možnost, mislim, da ne bi bila kaj prida uspešna.

Verjetno je bil nekoč čas, ko je bilo še mogoče skočiti s tega vlaka. Pa nisem prepoznala tistega trenutka ali pa nisem bila dovolj pogumna, mogoče ne dovolj pametna? Ali pa so bile okoliščine takšne, da tega nisem mogla narediti? Najbrž vsega po malem. In tako sem zdaj tukaj, na tem vlaku, skupaj z vami. Kar me pravzaprav zelo veseli!  Zakaj? Odgovor je malo bolj zapleten, kot se zdi na prvi pogled. Gre za skupinsko razmišljanje, ki ga nekateri slabšalno imenujejo tudi čredni nagon. Pravzaprav pa gre samo za ostalino človekove preteklosti, ki se je zapisala v naše gene. Človek se v družbi, v skupini, počuti bolj varnega, lahko pričakuje pomoč, če jo potrebuje, na koncu koncev pa mu še misliti ni treba. No, to zadnje pa je slaba stran črednega nagona ali ne?

Ampak človek ima vedno možnost, da uporablja svoje možgane. Kar pa je seveda včasih naporno. Z vseh strani neprenehoma dobivamo sporočila, kako naj ravnamo. In opazujemo, kako ravnajo drugi. Najlažje je stopiti med množico, se malo skriti, predvsem pa ne prevzeti odgovornosti za smer in pot, kamor se vsi skupaj pomikamo. Na koncu poti pa smo nesrečni, ker sploh nismo hoteli tja, kajne? Potem se jezimo na druge, kam so nas pripeljali, in še nase, ker smo se »prepustili«.

K sreči pa so črede in so črede. V nekaterih skupinskih razmišljanjih je tako, da razmišlja eden ali dva, preostali pa se kar strinjajo. V drugih pa je približno tako, kot pravi ruski pregovor: zaupaj v lastno pamet in se posvetuj s tujo. Prepričana sem, da vi, dragi bralci, spadate v drugo skupino. Ko vsak teden prebirate mojo kolumno, zraven razmišljate, včasih se strinjate, včasih ne, včasih vam prikličejo kakšne občutke veselja, tudi malo žalosti, pa celo jeze; vsekakor tudi empatijo. Kar je največ vredno zame, za naju in (verjetno) tudi za vas. Ko pomislite, da smo skupaj na tem  vlaku, a vsak s svojim življenjem …

A česarkoli se že domislimo, vse ima svoje nasprotje. To nam povedo že besede, ki jim pravimo protipomenke. Le zakaj bi si jih sicer človeštvo izmislilo. Protipomenke povedo, da se nekaj v bistvenih lastnostih razlikuje od drugega.

Na primer: bogat, reven. Izračunali so, da ima petinosemdeset najbogatejših ljudi na svetu (seveda je teh bogatih še veliko več) toliko premoženja kot tri milijarde in pol najrevnejših ljudi na svetu. Vem, to je težko predstavljivo. V eni čredi peščica ljudi, v drugi pa tretjina človeštva, ki ta trenutek biva na tem planetu. V revščini.

Ali pa prijazen, zloben. Ko na parkirišču plačate parkirnino, a je ne porabite, ker prej odpeljete. Vzamete listek in ga ponudite starejšemu človeku, ki stoji pred parkomatom in ne ve, kaj narediti. Ali pa mami z otrokom v naročju. Ali komurkoli pač … Ali pa krožite po parkirišču in čakate na prosto mesto. Ko opazite, da nekdo sede v avto in bo izpraznil mesto, se ustavite. Za vami pa naslednji avto. Voznik po minuti čakanja sede na hupo (le kako mu to uspe?), trobi, maha z rokami po zraku (potem se človek zmede, ker ne ve, ali odganja kakšne muhe), pripelje čisto za vami, odpre okno in vzklika …

In: začetek in konec. Vse ima svoj začetek: življenje, leta, dnevi, ure, minute, življenjska obdobja, letni časi. Žalostni dogodki, bolezni, pa tudi veselje. Vse ima tudi svoj konec. Pomembno pa je vse tisto vmes, kajne? Kako ravnamo na začetku in kaj in koliko vložimo sebe in svoje življenje do … konca. 

Potem pa imamo tudi vaše in naše. Vaši so neumni, naši pa pametni. Naši imajo prav, vaši pa narobe. Naši poznajo pravo zgodovino in resnico, vaši jo potvarjajo. Naši so se borili za pravo stvar, vaši pa ne. Gordijski vozel? Aleksander Veliki ga je pred dva tisoč leti menda kar presekal, ker ga nihče ni znal razvozlati. Po vseh teh letih bi se lahko tudi mi naučili odvozlavati gordijske vozle brez meča. Kaj pravite?

Zadnje dni me je tole nasprotje kar malo jezilo: polno in prazno. Cvetober v državnem zboru namreč še ni na dopustu. Da še delajo, pravijo. Če pa ste pomotoma, tako kot jaz, ujeli sliko dvorane, kjer garajo, ste lahko videli, da je bila (skoraj) prazna. Tu in tam je bil zaseden kakšen stol, pa še tistih nekaj je brskalo po telefonu. Saj tukaj sploh ni pomembno, o čem so govorili, ampak to, da je to njihova služba. Za katero so se borili na vse pretege. In zdaj pomislite na to, da čakate pri zdravniku v čakalnici in pride ven zdravnik ter reče, da bo zdaj obstruiral svoj celodnevni šiht. Ker se ne strinja s tem, da mora delati za dva. No, lahko bi bila tudi prodajalka v trgovini, ki dela ves dan za majhno plačo. Ali pa delavec za tekočim trakom … Tole bi skoraj spadalo v prejšnji odstavek: naši lahko, vaši pa ne.

In za konec: nasprotje bi lahko bilo tudi rdeče in črno. Ampak v zvezi s tema dvema mi pride na misel samo Stendhalov roman Rdeče in črno. Glavni junak je ambiciozen, tudi sposoben, in se želi povzpeti v družbi. In pri sredstvih za doseganje tega cilja ni zelo izbirčen.

Pa smo spet pri začetku in koncu in vsem tistem vmes ter pri vseh nasprotjih in gordijskih vozlih življenja.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 30, 29. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana