Matic Leben

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Samo 23 let ima, pa je že nastopil na največjih odrih v regiji, tudi v ljubljanskih Križankah kot predskupina Željka Bebeka. Sergej Poposki je najprej uspel na TikToku, zdaj pa z ekipo vrhunskih profesionalcev osvaja ljubitelje pop glasbe. Kar ne preseneča, saj tudi v novi skladbi Jednom zauvijek (za katero je besedilo napisal Tokac iz Dan D) dokazuje, da je izjemen interpret. Da se tako globoko dotakne naših čustev, pa ni naključje. Sergej je imel v življenju izjemno težko obdobje, zaradi katerega je moral čez noč odrasti. Ve, kaj je razočaranje, zato tudi veliko bolj ceni lepoto in srečne trenutke. Vsekakor njegove izkušnje niso običajne med tako mladimi ljudmi.

Domači

Kako v Sloveniji v resnici (pre)živijo glasbeniki?

Kako so domači sploh opazili vaš dar za petje?

Imel sem kakšna štiri leta, ko smo na družinskem srečanju prepevali in sem zapel staro makedonsko narodno pesem Nazad, nazad Kalino mome. Imel sem še čisto otroški glas, ampak vsi so bili navdušeni, kako lepo zvenim. Dedek, ki je prav tako opazil, da imam posluh in lepo barvo glasu, je vztrajal, da moram postati glasbenik, pevec. Na glasbo se je dobro spoznal, saj je bil poklicni glasbenik, učitelj glasbe in dirigent. Imel je svoj orkester, igral je violino in klavir, bil je klasično izobražen. Še dandanes hranim pisma njegovih učencev, ki so mu jih pošiljali v zahvalo za njegove učne lekcije. Ko je bil v pokoju, so mu predvsem učenci, ki so se izselili iz Makedonije, pošiljali pisma iz Avstralije, od vsepovsod, to me je vedno navduševalo.

Kako to, da ni tudi vas poslal v glasbeno šolo?

Saj je hotel, ampak nisem bil za! Res me je prepričeval, da bi to bilo dobro zame, da bi moral spoznati še koga in podobno, ampak jaz sem se glasbeni šoli izogibal, saj mi klasična glasba ni dišala.

Vaš vzornik ni bil Mozart, temveč Toše Proeski, kajne?

Toše, tako je! Spominjam se, ko sem bil star pet ali šest let in smo imeli doma CD-predvajalnik ter zgoščenko Tošeta. Vsako jutro sem jo predvajal in že navsezgodaj pel njegove pesmi. Tudi sam sem potem videl, da dobro oponašam pevce, zato sem se pridružil zboru Mali angeli. Tam sem bil edini fant v zboru med več kot 30 dekleti!

Tam ste dobili nekaj praktičnega znanja o petju. Vam je dedek morda razložil še kaj o notah?

Pokazal mi je nekatere stvari, ampak se tega ne spominjam več dobro, ker sem bil še premajhen. Pravilno sem se naučil peti šele pri petnajstih, ko sem začel hoditi v zasebno glasbeno šolo. To je bil gotovo najpomembnejši trenutek v mojem življenju. Tam sem pridobil veliko znanja, pomemben nasvet pa je bil tudi to, naj pojem tisto, kar mi je blizu, kar imam najraje, kar se me dotakne. Seveda je pomembno, kaj je všeč občinstvu, ampak vsak pevec ima s svojim glasom tudi svoje občinstvo. Spoznal sem, da so mi najljubše balade in mirnejše, ljubezenske pesmi. To mi ustreza in se lepo prilega mojemu glasu. Naučil sem se tudi pravilne tehnike, saj ni vse samo v talentu.

Domači

Rock pevec, ki vam prinese kavo: Zavrtel je svet, a ni hotel biti lutka

Kaj je potem še pomembno za dobrega pevca?

Najpomembnejše je trdo delo! Delo je 90  odstotkov, talent pa je preostanek; da pokažeš, kako si ustvarjen za neko področje. Pa saj to je enako povsod. Tudi nogometaš mora trenirati vsak dan. Enako velja za pevca. Del tega je tudi počitek glasu, da pred večjimi napori in po njih malo bolj molčiš. Enako je pri športni vadbi – za trening so pomembni dnevi počitka, da se mišice regenerirajo. Saj veste, da so tudi glasilke mišice, zato so pravila enaka. Pri glasu so pomembne še druge stvari – na primer pri hrani in pijači je treba paziti, da nista prehladna ali prevroča. Vse to je pomembno! Ni treba, da živiš kot pod steklenim zvonom, nekaj discipline pa moraš imeti.

Matic Leben

Ste vi dovolj disciplinirani?

Trudim se. Kadar me pesem ponese, dam od sebe vse in nič ne varčujem z glasom. Včeraj smo imeli zasebno zabavo in mi je ekipa govorila, naj preneham, ko začutim utrujenost v glasu, a kar nisem odnehal. Vedno dam vse od sebe, drugače ne znam. Sicer pa se je moj glas v zadnjem času precej spremenil, ker sem povsem posvečen glasbi in to pomaga. Pazim celo na to, da nisem preveč na soncu, saj celo preveč sonca vpliva na glas.

Zaradi mutacije v puberteti se fantom glas spremeni. Vas je bilo strah, kakšen bo glas po tej spremembi?

Seveda! V tistem obdobju sem imel glas kot ovca ali teliček. Bal sem se, kako bo glas mutiral, saj pri nekaterih postane zelo globok ali pa zveni preveč mehko, skoraj žensko. Zdaj vidim, da se moški glas razvija dlje kot ženski, saj zrelost doseže šele po 30. letu.

Zelo hitro ste potem začeli nastopati. Je bil dedek ponosen, ko vas je videl na odrih?

Dedek je na žalost dočakal samo moj prvi festival. Takrat sem imel 15 let. Tako se je pač zgodilo, to je usoda. Ampak vem, da zdaj gleda od zgoraj, z oblakov, se smeji in je ponosen name. Mentor Denis Dimoski (znan makedonski pevec, ki je bil uspešen tudi na različnih regijskih tekmovanjih, op. a.) mi je pomagal pri vsem – od tega, kako naj se postavim na odru, naprej. Zelo hitro sem napredoval, tako da mi je že po nekaj mesecih sodelovanja rekel, da sem pripravljen za svoj prvi nastop. Zame je bil to pravi šok, seveda pa sem bil vesel. Denis je tudi uredil, da sem nastopil na prvem festivalu. A vedno sem si zamišljal, da bom imel zasedbo. Oboževal sem skupino Queen in si predstavljal, da bom kot Freddie …

Ste potem poiskali bend?

Seveda. S skupino No Cigarettes, lokalnim prilepskim bendom, smo preigravali bolj rock komade. Želel sem se preizkusiti še v pop vodah, pa sem zbral svoj bend,  The Flames smo se imenovali. Takrat sem imel že 19 let. Slabo leto smo nastopali, potem pa je šlo vse svojo pot – ob sebi sem potreboval poklicne glasbenike, saj sem začel glasbo že jemati kot svoj poklic. The Doctors je ime zasedbe, ki še vedno deluje, jaz pa sem se pred meseci preselil v Slovenijo, tako da zdaj nastopajo brez mene.

Kako to, da ste prišli na začetku leta v Slovenijo? Slišala sem, da ste imeli pred tem res težko obdobje.

Res je bilo težko. Vojna je bila! Prava vojna v moji glavi, moji hiši, mojem domu … Življenje zna udariti tako, da te čisto sesuje. Težko opišem, kako je bilo. Bilo je grozno, kdaj nisem vedel niti, kje sploh sem, kaj se dogaja … Veste, moja pokojna mama ni bila v redu. Dolgo je bila bolna. Infarkt je imela, zato je umrla. Nikomur ne želim, da se mu zgodi, kar sem doživel sam.

Vaša mama je bila depresivna, kajne?

Tako je. Dolgo sem spremljal, kako depresija spremeni človeka. Prav zato sem zelo pozoren na prijatelje in vse okoli sebe. Tudi če imam res veliko obveznosti, se potrudim, da preverim, ali so vsi dobro. Veste, to, da nekdo vpraša, kako si, ali si v redu, je res pomembno. 

Depresija je bolezen, ki se na prvi pogled ne vidi. Kako ste ugotovili, da je vaša mama bolna?

Zame je bila prelomnica med korono. Bili smo v karanteni in sem bil več z mamo, zato sem opazil, da v življenju ne uživa, da se ji zdi vse naporno … Večkrat je komentirala, da bi bilo bolje, da je ne bi bilo, kaj sploh dela na tem svetu in podobno. Začelo se je nekako hkrati z začetki moje glasbene kariere. Ampak pri 15 še nisem dojel, da je z mamo karkoli narobe. Ko pa sva ostala doma med korono, je bilo to bolj opazno. Sem empatičen. Če človek, ki ga imam rad, ni v redu, tudi sam ne morem biti dobro. 

Bili ste še najstnik, to je čas, ko imajo mladi že s sabo veliko dela, vi pa ste bili tako pozorni na mamo.

Moje življenje ni bilo ravno lahko. Odraščal sem samo z mamo, očeta ni bilo. Imam starejšega brata, ampak je tudi on zelo hitro šel od doma. Mama je hodila v službo, name pa sta pazila tudi njena starša, moja babica in dedek, ki sta ji poskušala pomagati po svojih močeh. Veste, moji mami res ni bilo lahko, zato lahko razumem, da je zbolela.

Omenili ste, da ste zaradi izkušnje prej dozoreli. Bili ste v letih, ko vrstnike zanimajo nogomet, zabava …, vi pa ste skrbeli za dom in mamo.

Uf, uf, še zdaj se živo spomnim, da je to res bilo nekaj, česar niso mogli razumeti. Recimo, da sem imel zmenek z dekletom. Doma sem se lepo uredil, malo odišavil … Potem pa se je nekaj zgodilo z mamo. Ves čas sem bil nervozen, tudi ko sem bil zunaj. Vedno me je skrbelo, ali je doma vse pod nadzorom. Imam pa na otroštvo tudi lepe spomine. Mamina depresija je bila težka, a imam na mamo tudi veliko lepih spominov. Vse bi dal, da bi se lahko vrnil v enega od tistih dni, ko se je zbrala vsa družina – mama, teta, strici, brati ter moji sestrični in bratranci. In smo uživali skupaj. Kadar pomislim na to, me obide posebna nostalgija. Družina …

Družina vam torej veliko pomeni. Kako ohranjate spomin na mamo?

Mama živi v mojem srcu. To je najpomembnejše. Zakaj bi bil jezen na svet in na usodo zaradi vsega, kar se mi je zgodilo v preteklosti? To je življenje. Samo izberi svojo pot in pojdi naprej, ker živiš le enkrat. Na tem planetu smo le gostje. 

Imate morda več sreče v ljubezni?

Trenutno samo iščem pravo ljubezen, pravo damo. Pravo damo, ki ti, ko se vrneš domov in ti je vsega preveč, odžene misli in polepša dan ... Saj ne mislim na to, da bi mi morala kuhati ali prati. Vedno sem menil, da bi si partnerja morala deliti gospodinjska opravila. Sem za enakopravnost. Od partnerke si želim predvsem to, da se lahko doma pogovoriva o vsem, po drugi strani pa da sva lahko povezana tudi v tišini.