dreamstime

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

In ugotovila, da se je, odkar sem zadnjič kupovala pralni stroj, marsikaj spremenilo. Ne samo pri strojih, temveč tudi v trgovinah. Vidite, stroja ne morem kupiti na spletu, ker tam »dostava« pomeni, da ti ga pripeljejo pred vrata bloka, kako ga brez dvigala spraviš v svoje nadstropje, je pa tvoj problem. Ki ga rešujem tako, da stroj kupujem v klasični trgovini – kar je že samo po sebi pustolovščina, ampak ne za to priložnost – in se tam domenim za »dostavo in vnos«, tako se temu reče. In z nekaj sreče še za nekoga, ki bo stroj odblokiral in priključil. Včasih je to spadalo k storitvi ob nakupu, ampak nič več, sem ugotovila.

Dostavo zaračunajo posebej, gospod, ki je nekoč prišel stroj priključit, »žal ne dela več za nas«, so rekli v trgovini. Vam bom dala njegov telefon in se sami zmenite, je ponudila prodajalka. In prosim, odklopite stari stroj, preden ga odnesejo. Odvoz stare bele tehnike je namreč še v zakonu in še vedno pravica kupca, hvalabogu. Pa ga ne morejo odklopiti tisti fantje, ki pripeljejo novega in odpeljejo starega? Jaz nisem ravno tehnični tip … Ne smejo, je bila kratka.

In so mi v petek sporočili, da so naročeni stroj dobili in ga bodo v ponedeljek dostavili. V soboto sem še zadnjo žehto oprala s starim pralnim strojem (mu nisem nič povedala, da gre od hiše) in se v nedeljo lotila odklapljanja. Vse je šlo gladko do tam, ko sem poskušala odviti ventil za dovod vode. Že več kot desetletje se ga ni nihče dotaknil in ventil ni videl nobenega razloga, da bi se dal odviti. Sem najprej poskusila z roko, ni šlo. Potem s cunjo, ni šlo. Potem sem poiskala francoza in se trmastega ventila lotila precej nasilno, pa se še vedno ni hotel premakniti. Dolgo sem se trudila, čisto mokra sem bila, uspeha pa nobenega. Udušila sem solze frustracije, ki so mi vrele v oči, in šla za eno uro spat. Spanec ne reši problema, me pa zelo pomiri. In potem sem spet zagrabila francoza in nadaljevala bitko z ventilom. Vendar v njej še vedno nisem nič napredovala, niti malo.

Kje naj v nedeljo dobim Krpana, ki bo prekletemu ventilu oddrobil glavo?

Potem sem skozi odprto okno slišala govorjenje pred blokom, šla dol in prosila soseda za pomoč. Seveda, je rekel, ne da bi se eno samo stotinko sekunde obotavljal. In je šel z mano gor, malo za njim je prišel še njegov sostanovalec. Sta naskočila tisti ventil in ga slednjič odvila, ampak sta se zares namučila. Mi je bilo čisto jasno, da tega nikoli ne bi zmogla sama, če sta se dva krepka mlada junca tako matrala.

Nasveti · Oglas

Miti in dejstva o pranju perila

Nerodno mi je bilo, ker žicam neznanca za pomoč, predvsem pa me je bilo globoko, globoko sram. Spodaj v enosobnem stanovanju živijo trije mladi moški, vsi doma južno od Kolpe. Saj vedno prijazno pozdravijo, ampak so mi šli na živce, ker ponoči puščajo čevlje pred vrati. Če bi bilo to eno od stanovanj pri kraju, bi še nekako šlo, ampak tisto je srednje stanovanje, vsak, ki hoče po stopnicah, mora mimo, oni pa tam tiste velike čolne nastavljajo. Saj je res majhno stanovanje, še posebej za tri, ampak za tri pare čevljev imajo pa menda vseeno prostor? Balkanizacija mojega stopnišča me je zelo motila, čeprav je seveda tudi res, da pred srednje stanovanje v mojem nadstropju stanovalca, oba Slovenca, odlagata dežnik. Majhna zložljiva brezdomna marela lepo zložena čepi pred njunimi vrati še tedne po zadnjem dežju.

In potem mi človeka, ki sem jima še čisto pred kratkim hotela zbrcati čevlje izpred vrat v klet, tako ljubeznivo pomagata. Tako nevsiljivo in samoumevno priskočita na pomoč. Med sabo sta govorila v tujem jeziku. Je to makedonščina, sem vprašala. Ja, sta rekla, in povedala, da imata oba enako ime. Jaz sem se v svoji zmedi in zadregi pozabila predstaviti. Sta na koncu ponudila, vam stari stroj dol odneseva? Ne, sem rekla, pridejo ponj. Vi kar povejte, kadar kaj potrebujete, je rekel eden. Denarja ni hotel vzeti.

Viski ali rakija, sem se spraševala. Kdo ve, kaj te dni pijejo mladi Makedonci. In sem šla v ponedeljek v trgovino posebej zaradi tega, pa sem tam dobila boljšo idejo. Ne bom zastrupljala ljudi z alkoholom, sem si rekla in v košarico naložila manjšo torto. Kaj se lepo prilega k temu? In me je odneslo na oddelek s sadjem. Proti večeru, ko sem šla ven, sem z veliko papirnato vrečo – kar poskusite torto, pa četudi majhno, spraviti v darilno vrečko – s torto, jagodami in na roko napisanim zahvalnim sporočilcem, podpisanim »soseda Tainta«, odtopotala do njihovih vrat. Pozvonila. Čevljev ni bilo pred vrati. Če jih ni doma, moram vse skupaj spet odnesti gor v hladilnik. Vendar sem zaslišala žvenket pribora. Vrata je odprl eden od mojih včerajšnjih Krpanov.

S polnimi usti, očitno sem ga zmotila med poznim kosilom. Odlična izbira trenutka, zdajle bo dobil še poobedek. Dober dan in dober tek, sem rekla. Včeraj ste mi zares zelo pomagali, tole je v zahvalo. Saj ne bi bilo treba, je zamencal. Ne delam tega zato, ker bi morala, temveč zato, ker se mi zdi prav, ampak tega mu nisem rekla, namesto tega pa le, res, res vam hvala, in sem se umikala dol po stopnicah. Ga je podrlo tako kot mene tista prijazna pomoč prejšnji dan, stopil je iz stanovanja za mano in mi ponudil roko. Če boste kaj potrebovali, kar povejte, je ponovil. Je bil en tak lep trenutek, ki se včasih zgodijo med neznanci. Ali med sosedi. Sem šla potem ven z nasmehom do ušes in noge so me kar same nosile. Že pred tem sem si pa prisegla, da se zaradi čevljev pred vrati ne bom nikoli več jezila.

revija Jana