Generacija naših staršev se še dobro spominja delovnih brigad takoj po drugi svetovni vojni in vse do sedemdesetih let, ko so po Jugoslaviji gradili ceste in hkrati svojo osebnost. »Mi gradimo ceste, ceste gradijo nas,« je bilo njihovo geslo. Mladi so spletali globoka prijateljstva, ki trajajo še danes, se zabavali, marsikdo je v brigadi srečal svojo ljubezen. Podobne izkušnje imajo tudi študentje Študentske organizacije Univerze v Mariboru (ŠOUM), ki je letos v Vipavi organizirala že enajsto študentsko delovno brigado. Trije brigadirji so ji zvesti že od vsega začetka.

Danes brigadirji ne gradijo več cest, za kaj takega imamo modernejšo in hitrejšo mehanizacijo, zato pa je njihova pomoč več kot dobrodošla, recimo pri obnovi krajev po naravnih nesrečah, ko je veliko dela treba opraviti z rokami. Tako so prvo brigado na pobudo 32-letnega Zorana Kačičnika, ki je bil takrat pomočnik sekretarja za socialna in zdravstvena vprašanja pri ŠOUM, pripravili pred enajstimi leti v Bovcu. »Takrat smo ugotavljali, da bi lahko poleg humanitarnih projektov, ki smo se jih lotevali, pomagali še komu, in tako smo se odločili za pomoč pri obnovi popotresnega Posočja,« se spominja. Naslednje leto so pomagali graditi cesto na Mangartsko sedlo in domačinom pri vsakdanjih opravilih. Potem so se lotili demografsko ogroženih območij, ki so turistično zanimivi. »Naredili smo kar nekaj turističnih poti.« S svojim delom so želeli promovirati kraje in morda prepričati mlajše ljudi, da bi ostali na zemlji. »S številnimi smo še danes v stikih, recimo z gospo Ireno Aučin z Bovškega. Vsako leto jo obiščemo in ji pomagamo spraviti drva.«

Urejena Vipava

Medtem ko so lani v Kozjem uredili pešpoti, prepleskali ograje na mostovih, očistili ostanke nekdanje taborniške koče in čistili jame, so se letos odločili za Vipavo.

 

Več v Jani, št. 31, 4. 8. 2009