Izšla je monografija o naši veliki igralki. Mami. Dami. Ženi. Prijateljici. Umetnici svetovnega formata, ki med drugim ve tudi to, kaj je veličina velikih: da niti za trenutek ne pomislijo, da so super.

V monografiji, ki jo je izdala SNG Drama, je na 120 staneh dokumentirano veliko trenutkov iz Mileninega poklicnega in osebnega življenja. Vseskozi smo tudi v naši reviji spremljali njeno pot (letos je bila kandidatka za Slovenko leta), zato s še toliko večjim veseljem povzemamo nekaj igralkinih spominov, iskrivih misli in razmišljanj. Sploh takih, ki so premalokrat poudarjeno zapisana.

Kaj pomeni kariera umetnice? Milena piše: »Poklicna igralka mora imeti visokošolsko izobrazbo. Številne zdajšnje mlade igralke hkrati končujejo dve fakulteti. To so torej izobražene ženske, ki stopijo na poklicno pot po najmanj šestnajstih letih šolanja. Pa vendar se igralkam še vedno prepogosto pripisuje le telesnost, čustvenost, preprostost v mišljenju, subjektivnost. Igralke moramo prepogosto dokazovati, da občinstva ne pritegnemo le s telesom, čutili, zvijanjem, kričanjem, solzami, ampak da se danes vloge brez razmisleka, brez zgrajenega odnosa do sveta, ki nas obkroža, ne da ustvariti.« Milena Zupančič je bila junija 2008 povabljena kot častna govornica na podelitev diplom filozofske fakultete. Počaščena je študentom iskreno povedala, da je svojo diplomo »prigarala pri rosnih sedeminštiridesetih«. Da je na slovesni podelitvi na Agrft sedela v prvi vrsti skupaj s študenti, ki so tisto leto prej prejeli Prešernovo študentsko nagrado, in da ni bila nič manj ponosna kot nekaj dni po tem, ko so ji v Cankarjevem domu podelili veliko Prešernovo nagrado za igralski opus v slovenskem gledališču in filmu. »Kajti končno je v delovni knjižici pisalo diplomirana dramska igralka namesto gimnazijska maturantka.« Nikoli se ni prevzela, še vedno se uči, in ko opazuje mlajše kolege, kot je zaupala Evi Kraševec, ki je na začetku monografije objavila intervju z njo, je za igralca pomembno, da niti za trenutek ne pomisli, da je super, ker je pretirana samozavest pogubila že veliko igralcev.

Bolezni si ne moreš privoščiti. Najbrž večina ljudi, ki opazuje igralce na odru pa tudi na drugih prizoriščih, kjer šarmirajo, šokirajo in na številne načine nagovarjajo občinstvo, ne razmišlja o njihovih notranjih viharjih, nervozah, histerijah, depresijah, s katerimi se morajo največkrat ubadati sami ali jih celo skrivati, kot piše Milena. »So pa posledica tega, da kar naprej zavestno zbadamo in ranjujemo svojo občutljivost, da jo naredimo še ranljivejšo, ker le tako lahko pridemo v stik z globljimi plastmi izmišljene osebe, ki jo upodabljamo.« Igralci si v glavnem ne smejo privoščiti, da bi zboleli. »Telo moraš preprosto prisiliti, da nikoli ne zboli, ima samo pravico, da dokončno omaga. Igrati z visoko vročino, zobobolom, bolečinami v želodcu, v hrbtenici, je nekaj običajnega, pogosto sredi vaje odideš po injekcijo, se vrneš in nadaljuješ.«

Igralka in materinstvo. Odločanje, kdaj roditi, piše Milena, je za igralke (tudi glasbenice, plesalke) najbolj stresno obdobje. »Veš, da energije, ki jo potrebuješ za poklic, ne boš mogla prihraniti za otroka. Torej boš morala svojo energijo podvojiti, če boš hotela biti stoodstotna igralka in stoodstotna mama. Tega seveda pogosto ne moreš doseči, zato imaš kar naprej slabo vest na obeh straneh.« Tako igralke delajo še v pozni nosečnosti, po porodu morajo telo hitro vrniti v staro formo, dojijo med odmori na vajah, še težje obdobje nastopi, ko gre otrok v šolo in potrebuje še več pomoči staršev. »Pridejo šolske počitnice, sobote, mama pa ima vsak dan vaje in predstave.« Na straneh, kjer Milena razmišlja o materinstvu umetnic, je objavljen majhen okvir s pisavo njene hčerke Maše, ki ga je napisala nekoč ponoči svoji mamici: Mamica! Ko boš prišla, me zbudi in mi pokaži svinčnik. Teško sem te čakala, da prideš! Daj mi lupčka. Miljon poljubčkov. Mašica.

Biti igralec je čudovit privilegij narave. Čas za igralke je neusmiljen. »Upanje, da te čaka kariera zvezdnika pri štiridesetih, je smešno.« Milena je imela srečo, da je bila v pravem trenutku izbrana za vlogo Mete v Cvetju v jeseni, a je sreča le to, da si izbrana, pravi, vse drugo je bilo v njenih rokah. »Sama sem zgodaj dosegla razmeroma velike uspehe in nagrade, zato mi vse od začetka napake niso bile dovoljene. Preseganje samega sebe skozi dolga leta je naporno in ne vselej uspešno.« Toda kljub temu je biti igralec privilegij narave, piše Milena. »Na odru še posebno. Tiste znamenite deske so zares čarobne. Spremenijo te popolnoma. Kadar stopiš nanje, si drug človek, odvržeš masko vsakdanjosti, prikličeš na dan vso svojo drugačnost, vse tisto, česar se zunaj odra sramuješ in kar zakrivaš … Kadar je čarovnije konec, kadar odrske luči ugasnejo, se znova odeneš v lupino, v kateri ostane skrito mehko, občutljivo jedro.«

Več v Jani št. 24, 12.6.2012