O porodu je ta simpatična triintridesetletnica, mamica treh ljubkih deklic, pravzaprav začela razmišljati, še preden je zanosila. Ni mogla razumeti, kako se lahko ženske recimo tako dolgo in z velikim žarom pripravljajo na poroko, s porodom, ki je ena najzahtevnejših izkušenj za telo, pa se ne ukvarjajo preveč. »Bolelo me je, ker sem začutila toliko strahu. Okolje je še vedno nenaklonjeno naravnemu porodu in ne zaupa v žensko telo.« Vmes pa so bile vendarle tudi navdihujoče zgodbe in te so jo spodbudile, da sta se z možem pridružila pripravam na porod pri duli Nini Jenštrle. »Tam sem dobila informacije, po katerih sem tako hrepenela, med drugim, skozi kakšno izkušnjo gre ženska, ko rojeva, fizično, čustveno in duhovno. Kakšen je pomen porodne bolečine in zakaj si je narava to tako zamislila. Takrat sem začutila, da si vse to želim zavestno izkusiti. Vedno mi je bila všeč misel, da je porod za žensko lahko darilo, ker se prerodi in spozna svojo moč. Počutila sem se privilegirano, da lahko skozi svoje telo začutim to porodno silo. Veselila sem se te izkušnje!«
Drugačna, močnejša
Pri prvem porodu sta jo spremljala mož Uroš in porodna spremljevalka Nina, s katero se je že prej veliko pogovarjala in sta skupaj predelovali strahove. »Vendar ni bilo vse romantično, kot sem si zamišljala, kajti ljudje so me čudno gledali, če sem rekla, da se pripravljam na porod in želim roditi naravno. Spraševali so me tudi, zakaj moram imeti ob sebi še spremljevalko. Ampak jaz sem vedela, kako pomembno je imeti ob sebi ljubeče ljudi, ob katerih se počutim varna.« Naravni porod v jeseniški porodnišnici je bil lepa izkušnja. »Po njej sem se počutila drugačno, močnejšo, nekako sem našla svoj glas, da lahko sama odločam o svojem telesu, v okolju, ki me podpira.«
Porod doma
Drugič si je želela roditi doma. »Vedela sem za to možnost. Ženske, ki so imele to izkušnjo, so se mi zdele neverjetne in pogumne. Spraševala sem se, ali bi kaj takega zmogla tudi sama. Hkrati se mi je to zdelo zelo naravno, ni me bilo strah in čutila sem, da imam pri tem podporo dule Nine Jenštrle in babice Nine Radin, ki me je ob koncu nosečnosti spremljala.« Ker je nosečnost potekala brez zapletov in je bila zdrava, ovir za porod, kakršnega si je želela, ni bilo. »Ta porod mi je dal še več svobode! Med njim se lahko giblješ v svojem domu, ob sebi imaš ljudi, ki jih poznaš. Najlepše pa je bilo, da se mi med popadki ni bilo treba voziti v porodnišnico.« Na dan poroda so se popadki začeli že zgodaj zjutraj, a so se potem ustavili, zato se je babica, ki se je seveda takoj odzvala, odpravila nazaj domov. Tina se je v miru najedla, stuširala in se odpravila k počitku, ko se je začelo zares in z vso silo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 38, 17. september
2024.
