Čehinja iz Brna je bila mestni otrok, a je nenehno hrepenela po stiku z naravo. »Spomini na izlete v naravo, v hribe, so barvni, dišeči in polni življenja,« pravi. In ko ji je mož Marko, ko sta se spoznala, zaupal, da si nekoč želi živeti v hišici sredi gozda, je vedela, da je to to. Presrečna sta bila, ko sta kupila sanjsko stanovanje s 75 kvadrati atrija ter pripeljala naravo dobesedno do svoje dnevne sobe. Ko pa sta svoj rajski vrt končala, so se jima začele izpolnjevati sanje. Našla sta namreč natančno takšno zemljišče s hišico sredi gozda le uro iz Ljubljane, kakršno sta si želela.
Želja je rasla
Jitka, okoljevarstvenica, je že od mladih nog razmišljala, kaj vse bi lahko naredila, da bi pomagala naravi in izboljšala svet. Po magisteriju iz kemije okoljevarstva – službe na tem na področju na Češkem ni našla – se je v nekem podjetju ukvarjala z mikrobiološko diagnostiko, kmalu pa spoznala Marka in se preselila k njemu v Slovenijo, ki jo je že od nekdaj privlačila. Kot mlada raziskovalka je naredila doktorat iz znanosti materialov in se nato zaposlila v Centru za elektronsko mikroskopijo na Inštitutu Jožef Stefan. Tam je lahko delo povezala tudi z okoljevarstvom. Ker pa si je tega želela še več, predvsem pa je hotela biti vedno več v naravi, ji je postajalo vse bolj jasno, kaj si resnično želi v življenju početi. »Pomembno mi je bilo, da sem vsak dan v naravi, nemogoče pa si je bilo to ob službi organizirati. Po drugi strani sem bila vedno navdušena nad ekološkim sonaravnim vrtnarjenjem. Ker vem, koliko strupov je v okolju, veliko tega sem tudi raziskovala, je toliko pomembneje, da si lahko pridelamo svojo hrano, in tako se je vse skupaj povezalo. V prostem času sem bila vedno več z družino in vedno manj z mislimi v službi. Ponoči, ob vikendih in na porodniški sem zadnjih deset let študirala permakulturo pri Geoffu Lawtonu, enem najbolj izkušenih permakulturnih učiteljev na svetu, in pri češkem permakulturniku Jaroslavu Svobodi.« Ker je bilo treba vse to, kar se je učila, tudi preskusiti, je njen poligon postal 75 kvadratnih metrov velik atrij, ki je bil ob prihodu družine odlagališče krame ob prenovi bloka. »Ampak jaz sem takoj, ko sem ga videla, vedela, kakšen raj lahko iz njega nastane!«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 36, 3. september 2024.
