Z denarjem, ki so ga vrgli v zdravstvo, bi mi naredili čudeže
Ivan Lorenčič, nekdanji direktor Zavoda RS za šolstvo in legendarni ravnatelj Druge gimnazije Maribor: »Ker se pedagogi in pedagoginje sami zavedamo, da otroci poleg faktografije nujno potrebujejo še druga znanja, veščine in tudi etične vrline, skušajo marsikje slednje zagotoviti izven učilnic in kurikuluma z obšolskimi dejavnosti. Tako smo na primer na Drugi gimnaziji Maribor v mojem mandatu razvijali kup dejavnosti za dijake, med drugim dramsko šolo z več gledališči, šolski orkester, muzikal, foto klub, literarne delavnice, filmsko šolo, plesno in navijaško skupino … Ampak država ti pri tem ne pomaga čisto nič, temveč je vsaka šola prepuščena sama sebi, sredstva pa mora napraskati s pomočjo staršev in sponzorjev. Da bi s tovrstnimi vsebinami obogatili celoten šolski sistem v Sloveniji, bi po moji oceni potrebovali od šest do sedem milijonov evrov, kar je za državni proračun drobiž – ki pa ga država vendarle ne da. No, se bo pa zato našlo 137 milijonov za prenovo železniške postaje na Jesenicah …
Stroka že nekaj let pripravlja posodobitve učnih načrtov, vendar brez posluha države ne bo šlo. S tem mislim predvsem na povečanje sredstev za dodatne programe in kadre. Težava namreč niso zgolj prenatrpani urniki ter preobremenjeni učenci in dijaki, temveč tudi preobremenjeni učitelji. Že tem trenutku nam primanjkuje okoli 4.000 pedagogov, mnogi so zaradi slabih delovnih razmer, napornega dela in prenizkega plačila že zapustili poklic, tisti, ki še vztrajajo, so vse bolj apatični. Niti zavedamo se ne, kako zelo blizu smo zlomu sistema – osem odstotkov šolnikov je starejših od 60 let, kar pomeni, da se bodo v naslednjih petih letih upokojili. Sprašujem se, kdo bo potem poučeval slovenske otroke – vprašanje, ki si ga odgovorni očitno ne zastavljajo.
Vse to se že močno pozna, in da slovenski izobraževalni sistem čedalje huje šepa, je nazorno pokazala zadnja mednarodna raziskava PISA, ki preverja bralno, naravoslovno in matematično pismenost petnajstletnikov. Rezultati kažejo splošen upad teh znanj pri slovenskih najstnikih, pri čemer so na področju branja že pod povprečno ravnjo vrstnikov in vrstnic iz držav OECD – kar bi moral biti znak za rdeči alarm, pa očitno ni … Predsednik vlade je na začetku mandata sicer še nekaj govoril o reformi tega področja, na koncu pa se iz vsega skupaj ni izcimilo nič. Tako se nadaljuje dolgoletna stihija na tem področju, ki je rezultat političnega nerazumevanja in zato podcenjevanja šolstva; zadnji dober, prebojni šolski minister je bil tako po mojem mnenju Slavko Gaber, od njega naprej resor vodijo predvsem politiki. Šolstvo pač nima veljave v koalicijskih kupčkanjih, posledično pa tudi ne v naši družbi – še posebej če ga primerjamo z zdravstvom, o katerem kar naprej poslušamo in v katero je vlada na pobudo prejšnjega ministra Loredana mimogrede vrgla skoraj četrt milijarde evrov za neuspeli poskus skrajševanja čakalnih dob. Mirno lahko rečem, da bi stroka v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu s tem denarjem lahko delala čudeže – če bi ji le pustili.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 36, 3. september 2024.
