Ker se na prodnatem kamenju kobalim kot triletnica, vedno pohiti po natikače, ki jih pustim malce višje, nato pa mi jih pravilno obrnjene nastavi tik pod noge in tako poskrbi, da me kamenčki ne zbadajo v podplate. Tudi pri stopanju na visoko betonsko stopnico mi je podal roko in me potegnil na pot, ki se je vila nad prodnato plažo. Kot vsakokrat sem se mu zahvalila, nato pa sva jo z roko v roki mahnila na brisače.
»Si jo slišal?« sem ga pogledala izpod čela. »Mmmm, koga? O čem govoriš?« »Seveda, ti nikoli ne zaznavaš okolice,« sem se zahihitala in mu na hrbet začela nanašati sončno kremo. Malo me je grizlo, saj so ženskine besede zvenele nekoliko posmehljivo. »Rekla je, da sem te zdresirala. Pa kaj še! Zveni, kot da te silim k takšnemu početju. Ne gre za to, da bi bil copata, je pa najbrž res, da se vedeš kakor kavalir. Pri vsaki stvari si mi v oporo in pomoč. Dandanes je verjetno bolj malo takšnih moški, kaj pa vem ... No, kolikor se spomnim, tudi ti v mlajših letih nisi bil tak!«
Res ni bil in pismo, kako je znal biti siten! Minuli dan sva praznovala 20 let zakona. Dva tedna, preden sva se poročila, sva bila na dopustu v točno tem obmorskem mestecu. Iz vode sem se kobalila na natanko tej plaži in zvečer sva pohajkovala po prav tej promenadi. Takrat mi ni prinašal natikačev, ni bil ravno pozoren, rad je godrnjal in se usajal v tri krasne, pa tudi sprehajati se ni želel z roko v roki. »Če dobro pomislim, si se zelo spremenil. Postal si takšen … ja, kavalir, a ne?«
»Kavalir. O tem nisem nikoli tako razmišljal. Bolj zrel sem najbrž. Gre predvsem za to, da mi je mar, kako se počutiš. Zelo rad poskrbim, da ti je dobro. Znam ceniti, kaj imam! Sploh pa si tudi ti zelo skrbna in pozorna. Ali to pomeni, da si kavalirka?« je prasnil v smeh, me cmoknil na lice in mi iz rok vzel sončno kremo. »Daj, da še jaz tebe namažem, saj veš, da imaš občutljivo kožo.«
Po licih se mi je razlil nasmeh. Najbrž gre res bolj za mešanico ljubezni in tega, da je izjemno skrben, pozoren in spoštljiv. Nikoli mu nič ni odveč, stvari uredi, še preden bi se pojavila potreba, da prosim. Rad me razbremeni pri delu, poskrbi za številna gospodinjska opravila, razvaja me z drobnimi gestami in pozornostmi, ob katerih se počutim cenjeno in ljubljeno. Izmislil si je celo to, da me obdaruje za sinov rojstni dan. Pravi, da je to rodilni dan! (smeh) In vsako leto se mi tako pokloni kot ženski in mami. Osladno? Ah, pa kaj, saj naju nihče ne vidi!
Ljubezen moja, vse najboljše ob 20. obletnici poroke. Dokler nama bo mar, kako se drug ob drugem počutiva, nama ne bo hudega.
Prispevek iz rubrike OB ROBU je objavljen v reviji Jana, št. 33, 13. avgust 2024.
