Med prvimi v občini Ljubno ob Savinji, ki bodo lahko začeli graditi na novo, je družina Pečnik iz Rastk. »Že imajo odločbo o nadomestitveni gradnji. Imeli so res srečo. Z župnijo Ljubno so menjali zemljišča; oni so jim dali gozd, župnija pa jim je dala travnik proti Juvanju, čudovito parcelo, kamor bodo selili kmetijo. V veselje mi je, da prihajajo na varen in lep kraj,« o tem, kako nekateri po enem letu od poplav vendarle lahko upajo na nove začetke, pripoveduje župan Ljubnega ob Savinji Franjo Naraločnik. Zgodba, ki jo bodo najverjetneje slišali vladni predstavniki, ko se bodo oglasili tudi v tem delu doline. A kot kaže, sreča s tem ni imela kaj veliko, bolj odvetnik in srčnost družine, saj je ta dolga leta skrbela za bolnega župnika.
Bolje da nismo videli, kako nam voda vse odnaša
Družina je ena tistih, ki so se v poplavi komaj rešile na varno. »Za hlevom sem v dežju zakopaval, da bi voda tekla mimo. Ker sem bil čisto premočen, sem se šel preobleč. Ko sem se vrnil, je voda še močneje tekla za hlevom in pred hišo. Takrat sem videl, da je nekaj hudo narobe. Ženi sem rekel, naj zbudi 86-letno taščo, ki je bila pri nas, in jo obleče. Z avtom smo tako še zadnji čas zbežali v majhen bližnji vikend, ki smo ga imeli na hribu. Takoj zatem je zmanjkalo elektrike,« opisuje Milan Pečnik. »No, bolje da je bila tema, da nismo videli, kako nam odnaša vse, kar smo leta urejali. Vsi majhni stroji, žaga za razrez hlodovine, vse je bilo uničeno. Ostala sta le pokrov kangle za mleko in stroj za pranje črev. Tudi hišo smo si ravno na novo uredili, da bi, ko si enkrat v penziji, imel mir. Sin si je sicer še zgoraj urejal prostore, ravno v petek bi moral priti mojster, ki bi zvezal sistem za ogrevanje,« razlaga.
Bili so eni prvih, ki so že imeli parcelo, kamor bi se preselili, saj je upanje, da bi ostali tam, splahnelo skoraj tako hitro, kot je odtekla voda. Ne glede na vladni odlok so bili odločeni, da se preselijo. A primernih zemljišč ni na pretek, sploh ne za selitev kmetije. Na srečo je družini na pomoč priskočila župnija, saj niso pozabili, kako lepo je Milan Pečnik skrbel za bolnega župnika. Primerno zemljo, na kateri bi še naprej lahko kmetovali, so mu tako ponudili za odkup. Tu pa se je že takoj zataknilo. »Nismo je mogli kupiti, ker so nam vzeli status kmeta, pa nič povedali. Za leto 2022 si moral imeti 16.300 evrov dohodka iz kmetijske dejavnosti, so pojasnili. Ne vem, toliko vseh obljub poslušamo po televiziji, a tega, da kmet ni več kmet, pa niso nikjer povedali, čeprav položnice za članstvo v Kmetijsko-gozdarski zbornici še kar prihajajo! Obenem so na upravni enoti rekli, da mora iti župnijsko kmetijsko zemljišče na oglasno desko, in če se bo za nakup zanimal kdo, ki ima status kmeta, bo imel prednost.«
Pošiljali so me sem in tja
Nato so morali naštudirati novo različico. »Bomo pa naredili zamenjavo, smo rekli. Mi smo župniji dali sedem hektarjev gozda, župnija pa meni 1,5 hektarja zemljišča. Pridemo na upravno enoto in spet slišimo, da to ni mogoče. Potem sem najel odvetnika in je v 14 dneh vse šlo. Brez odvetnika nič ne rešiš. Mene so pošiljali sem in tja; en kmetijski svetovalec je rekel, da naj si na upravni enoti zakon preberejo, tam pa mi je rekla, da kaj bo to govoril ta pob, ki nič ne ve. Pa lepo piše, da je ob menjavi lahko do 50 odstotkov razlike v vrednosti … Brez odvetnika na upravni enoti očitno nikoli ne bi dobil zelene luči, da je mogoča menjava.« Pečnikovi so zemljišče uradno dobili v svojo last januarja letos. A še ni šlo vse gladko. »Malo so me vseeno še zavajali. Govorili so, da s hlevom še ni treba hiteti, zato smo najprej imeli le načrt za hišo, ne pa tudi za hlev in strojno lopo. Ko je prišla urbanistka iz Celja, je hotela še načrt za hlev in strojno lopo, pa veste, da tega nihče ne more narediti v dveh dneh. Tako smo šele 14. junija bili doli, da smo izvedli umestitev, potem je dokumentacijo za občinski podrobni prostorski načrt poslala na ministrstvo za naravne vire in prostor (MNVP) in na ministrstvo za kmetijstvo. MNVP je že odgovoril, da niso potrebna ne vem kakšna soglasja. Tu smo zdaj.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 33, 13. avgust 2024.
