Ponovitev Carringtonove geomagnetne nevihte iz leta 1859 bi danes lahko povzročila pravo opustošenje
Le enkrat na generacijo?
Prvi polarni oziroma severni sij pri nas je uspel ujeti pred 23 leti, od takrat ga spremlja z navdušenjem. »Polarni sij je res izjemen pojav, izven naših običajnih izkustev. Nebo, za katero smo vajeni, da je podnevi modro, ponoči pa temno in polno zvezd, takrat sveti v močni neonski rdeči svetlobi – temeljno in intuitivno čutiš, da gre za naravni pojav velike moči. Obenem je zelo redek, vsaj na naših geografskih širinah, tako da imamo še občutek privilegija, da ga lahko vidimo.
Polarni sij je sicer del vsakdanjega vesoljskega vremena in je v bolj ali manj izraziti obliki prisoten v polarnih območjih praktično vedno. Običajno je to bolj ali manj svetel in dinamičen zelen sij kisikovih atomov na okoli sto kilometrih višine, ki ga povzročajo trki z nabitimi delci iz sončevega vetra, ki jih Zemljino magnetno polje kanalizira proti polom. Polarni sij sem tudi sam 'videl' kot tisti zelenkasti sij nad zasneženo in z redkimi drevesi posejano polarno tundro, z občasnim oglašanjem polarnih lisic. Nato sem nekje zasledil opazovanje polarnega sija pri nas. Zgodilo se je leta 1950 in videl ga je meteorolog v Karavankah. Bral sem tudi o polarnem siju, vidnem s Kube marca leta 1989. Delovalo je, da je to res zelo izjemen dogodek, pri nas viden morda enkrat na generacijo. Nato se je 7. aprila 2000 zgodil velik geomagnetni vihar, pri katerem se je polarni sij videl daleč na jug – med drugim pri nas. Tega sem popolnoma zgrešil. Ne le, da nisem znal 'brati' vesoljskega vremena, niti pomislil nisem, da bi polarni sij lahko bil pri nas. Tako sem s še dvema prijateljema, ki ju prav tako zanima astronomija, začel intenzivno brati o tem, kako, kdaj in zakaj pride polarni sij tako daleč južno. Že nekaj mesecev pozneje, julija 2000, smo videli našega prvega pri nas.«
Letos že večkrat!
»Pri nas sem ga doslej videl iz različnih krajev, od razmeroma temnih lokacij na Pohorju in v Zgornji Savinjski dolini do urbanega obrobja Velenja in Kranja. Ko je polarni sij zares svetel, je lahko viden celo s svetlobno bolj onesnaženih mestnih območij. A tak sij je zelo redek in za večino potrebujemo temno nebo, ki ga je ob današnji veliki razširjenosti in moči, da ne rečem razkošnosti javne razsvetljave in posledično močnem svetlobnem onesnaževanju že kar težko najti. Letos sem polarni sij videl 23. marca pri Šentvidu pri Lukovici, 25. septembra v Dolenji vasi nedaleč od Senožeč in 5. novembra pri Trebnjem. Poleg tega so kolegi astronomi polarni sij videli še 23. aprila, 25. junija in 12. septembra. V večini teh primerov je bil šibek in nizko nad severnim obzorjem, zares viden le daleč od mest. Le polarni sij 5. novembra je bil veliko svetlejši in je segal visoko na nebo, tako da je bil zelo očiten iz številnih bolj urbanih krajev po Sloveniji. Na srečo je bil v večernih urah, takoj po mraku, tako da ga je videlo res veliko ljudi.«
Še ga bomo videli!
»Običajen zeleni sij oddajajo kisikovi atomi na višinah okoli 100 km, rdeč sij pa kisikovi atomi na večjih višinah, do približno 600 km. Rdeč sij se pojavi le ob intenzivnejši aktivnosti. Včasih, zelo redko, je viden tudi vijolično-modri sij, ki ga oddajajo dušikovi atomi na višinah, kjer še sije Sonce, zato je viden le zgodaj zvečer in zjutraj. Ko pride do močnejšega izbruha, se število nabitih delcev v sončevem vetru in njihova hitrost še povečata in polarni sij postane bistveno intenzivnejši ter viden dlje od polarnih območij proti ekvatorju. Temu pojavu pravimo geomagnetna nevihta. Pojavljanje polarnega sija je povezano z aktivnostjo Sonca, ki niha med maksimumom in minimumom v približno 11-letnem ciklu. Okoli Sončevega maksimuma je izbruhov na Soncu in posledično tudi pojavov polarnega sija več. Prav zdaj gremo proti maksimumu 25. Sončevega cikla, ki ga pričakujemo v letih 2024 do 2025. Običajno je tudi čas upada aktivnosti proti Sončevemu minimumu precej aktiven in tudi takrat pri nas večkrat vidimo polarni sij. Tako da prihaja kar nekaj let visoke Sončeve aktivnosti, ko bomo polarni sij pri nas zagotovo še videvali.«