Kljub strašni tragediji življenje na Tekačevemu 9 nekako teče naprej. V povojih sicer, pripoveduje Frančiškin sorodnik Davorin Škrinjarič, nekdanji generalni direktor Steklarne Rogaška, ki je podedoval del posestva in preostanek potem odkupil od drugih dedičev, a vendar. »Sliši se neverjetno, toda meni je to posestvo rešilo življenje. Pred tremi leti sem namreč ostal brez službe in nekaj časa sem bil v šoku, saj sem bil navajen delati po 16 ur na dan. Potem sem se odločil, da bom začel kmetovati. Zadnji denar sem porabil za nakup peči na drva in začel kuriti na les iz mojega gozda, potem sem navezal stike s sosedi, ti so mi pomagali in svetovali pri delu na posestvu. V sadovnjaku imam 3500 sadik nizkih jablan in že dve leti prodajam jabolka.« Škrinjarič si je na drugi strani posestva zgradil hišo, obnovil je star hlev, sedaj pa bi rad uredil še ribnik.
Hiše, v kateri se je zgodilo, sploh ne vidim!
Le v stari hiški, kjer so pri vhodnih vratih našli umorjeno Frančiško in v kuhinji mladoletno Viktorijo, ki jo je morilec ustrelil med učenjem, se od tistega daljnega 4. marca 1997 ni nič premaknilo.
Davorin Škrinjarič v hišo zločina ne hodi. »Veste, to, kar se je tukaj zgodilo, je tako strašno, da ne morem misliti na to. Nekako sem se moral ograditi od tega. Ko se pripeljem domov, te hiše sploh ne vidim! Odmislim jo. Najprej sem jo hotel obnoviti, a nima smisla. Zgrajena je iz laporja in zaradi tega povsem prepojena z vlago. Verjetno jo bom porušil.«
Potem naju povabi vanjo. »Prvi novinarji ste, ki jim bom odprl vrata.« Ko vstopava v hiško, kjer so živeli in umrli Poharčeva in Krošlinovi, naju prevevajo težke misli. Nad vrati zacinglja zvonček. Verjetno je zacingljal tudi takrat, ko je Frančiška odprla morilcu. »Tukaj pri vratih je ležala moja tetika Fanika. Menda so jo takoj, ko je odprla vrata, ustrelili,« nama pove že precej pretresenima in naju po majhnem hodniku odpelje v kuhinjo. »Tam pri oknu, zraven kolnkište, pa je sedela komaj sedemnajstletna Viktorija in se učila, ko so jo ... Štefana in Heleno so našli v štali.«
Ganljivi spomini na umorjene
V hiški je vse skoraj tako, kot je bilo pred 14 leti. V kuhinji so v pomivalnem koritu s prahom prekriti lonci, pekač, pribor in krožniki, na okenski polici stari časopisi in učbenik o higienskem minimumu, vaze, zvezki in blokci, barve za velikonočne pirhe ... V kopalnici na policah ne do konca porabljene kreme, mila, šamponi, v kotu koš za perilo. Vse skupaj prekrivajo prah, pajčevine in tisti vonj po starem in zatohlem, vonj po plesni ter prahu, po smrti. V sobi, kjer sta živeli podnajemnici, se na tleh valjajo z debelim prahom in delci odpadajočega ometa prekriti dekliški čevlji, medvedek, verjetno spomin iz otroštva, brezštevilni predmeti in cunje ...
Več v Jani št. 4, 25. 1. 2011
Tekst: TINA HORVAT, tina.horvat@delo-revije.si, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ
