Pexels

Z možem sva se kar nekaj časa trudila, da bi zanosila, in po dolgem času nama je uspelo. Najina punčka je zdaj stara štiri mesece, obožujeva jo in se ji posvečava, mož skrbi zanjo prav tako zavzeto kot jaz. Dojim jo, kar naprej je lačna in mož se je že pohecal, da bi jo prav rad hranil tudi on. Njegova mama naju je slišala, ko sva se pogovarjala o nočnem vstajanju, kako jo je prenašal, da je podrla kupček, ker veva, da brez tega ne more v miru spati, ampak to podiranje kupčka pri njej traja in traja. Meni se je od zaspanosti in utrujenosti že vrtelo in to pot nisem zmogla, od obupa sem jokala, slišal me je in takoj vstal ter jo prevzel. Njegova mama mu to skrb zameri, govori nama, da mora biti on spočit za službo, jaz pa sem na porodniškem dopustu. Živiva v prvem nadstropju njene hiše, o tem, da sva pri njej, je ona prepričala sina, takrat se mi je zdelo, da nimava izbire, in sem na to pristala. Ne vprašajte, kako zdaj to obžalujem! Bila  je samohranilka, mož očeta ni poznal, finančno sta ji veliko pomagala njena starša, po njuni smrti je podedovala hišo. Sin, moj mož, je pogosto spal pri njiju, da se je ona lahko spočila, to je trajalo skoraj do njegovega desetega leta. Tudi čez dan je bil pogosto pri njiju, prevzela sta skrb tudi za njegovo šolsko delo, mož je bil nanju zelo navezan in je težko prenesel njuno smrt. Jaz pa bi po njenih pričakovanjih morala skrb za najino punčko prevzeti sama, vsako sekundo dneva?!
Mili

Rubrika: Vprašajte Evo

Videti je, da se z možem odlično razumeta in da je vajino partnerstvo trdno, kar je zlata vredno in vam za to čestitam. Morda vama to malo zavida? Opisujete, da je bila samohranilka in se ni mogla zanesti na drugega kot na svoje starše, kar je bilo sicer zelo pomembno, ampak starši so eno, partner pa drugo. Morda vama je za vajin odnos nevoščljiva, ker sama čudovito skrbita za hčerkico. Morda se je prikradel sram, ker je bila pri svojem otroku sama in tega ni zmogla ter se je močno, morda celo preveč, naslanjala na starše? To bi bilo čisto v redu v izjemnih okoliščinah, v bolezni, nikakor pa ne kot stalna ureditev.

Njeni komentarji so vtikanje v vajin odnos

Če zmorete, jih vrzite čez ramo, če pa vam »najedajo«, se z možem z njo pogovorita, mirno, nežno, a odločno. On naj vodi pogovor, to je njegova mama in ima njegovo mnenje zanjo močnejše sporočilo, ki pa seveda predstavlja vaju oba.

Porodniški dopust ni dopust

Tole sem že nekajkrat izpostavila, pa bom še enkrat in verjetno ne zadnjikrat. Porodniški dopust nikakor ni dopust, ampak neprestana skrb za nebogljenega dojenčka, 24 ur vsak dan, podnevi in ponoči. Dojenček ima svoje potrebe in prav nič ne gleda na uro – kadar nekaj potrebuje, potrebuje to tisti hip, brez odloga. Sicer se življenje postavlja v stare tire, ampak to ima svoja nihanja, včasih gre gladko, včasih burno. Ko je že videti, da ste se znašli in ustalili, se nekaj postavi na glavo in postane dojenček spet zahtevnejši. Skrb za nebogljenčka je poplačana z ljubeznijo, ki se v tem procesu razrašča, hkrati pa je povezana z včasih tako izjemno utrujenostjo, bolj izčrpanostjo, da si jo je težko predstavljati.

Mož stoji za vami, ni se vam treba sesuti in mu v stiski z obupanim jokom sporočati, da ne zmorete več. Vnaprej se pogovorita, kaj potrebujete in kaj vas žuli, glede na vaš zapis sta dovolj zrela in ljubeča, da to ne bo problem.

Tašča si jemlje preveč pravic

Seveda je njena reakcija subjektivna in malo staromodna. Verjetno bi bila bolj pomirjena, če bi sin stopil na njeno stran, tako pa jo jezi ne le to, da aktivno živi svoje očetovstvo, ampak tudi to, da se mu vse to zdi popolnoma normalno.

Lahko mu le čestitam, da kljub odsotnosti očetovske figure tako vzorno skrbi za svojo družinico. Res je imel v življenju moško figuro v liku svojega dedka, a to ni enako. Če stari starši tako intenzivno skrbijo za vnučka, se nekoliko sesuva tudi povezava z mamo. Ob vas se ji porodi drobna bolečina, da vam uspeva, njej pa ni tako zelo.

Kot lastnici hiše se ji zdi, da ima pravico izražati svoje mnenje

Kljub temu da vama to ni všeč, se vtika v vajino življenje. Tu bo treba postaviti meje, to je naloga vašega moža, seveda po vajinem dogovoru. Vi trije z dojenčico ste enota in živite tako, kot vam najbolj ustreza. Morda jo moti to, da ste srečni, da sta zadovoljna drug z drugim in s punčko ter ne potrebujeta njene pomoči, kot jo je potrebovala ona, ko se je v svoji vzgoji tako močno zanašala na pomoč staršev, da je njen otrok celo spal pri njih. V skupno bivanje se ne morem in tudi ne želim vtikati, ker ne poznam okoliščin, vama pa zaupam, da se bosta tudi na tem področju odločila tako, kot bo najbolje za vse vas.

Všeč mi je, da držita skupaj in se zavedata, da sta skupaj močnejša, in všeč mi je, da mislita s svojo glavo. Uživajte in srečno!

  Eva Hrovat Kuhar

Porodniški dopust nikakor ni dopust, ampak neprestana skrb za nebogljenega dojenčka, 24 ur vsak dan, podnevi in ponoči.

revija Jana