Če ne bi kolegici, ki so jo ob stoti obletnici praznovanja mednarodnega dneva žena povabili na seminar za novinarje na sedež Evropskega parlamenta v Strasbourgu, prišlo nekaj vmes in ne bi panično iskala nekoga, ki bi jo nadomestil, bi bila še danes sveto prepričana, da je Evropski parlament nekakšen oddaljen satelit, ki nima prav veliko opraviti z našim vsakdanjim življenjem.
Tako pa sem se minuli torek znašla na enem od treh sedežev Evropskega parlamenta. Tisti, kjer poteka največ zasedanj, je v Bruslju, ampak vsako leto imajo 12 plenarnih zasedanj v Strasbourgu. Tako se ogromna karavana poslancev in uslužbencev skupaj s tonami papirja vsak mesec enkrat za štiri dni iz Bruslja preseli v Strasbourg. Ne le da to povzroči precejšne izpuste ogljikovega dioksida; prav vsak tak premik davkoplačevalce mesečno stane približno 10 milijonov evrov. Poslanci so se že izrekli za to, da bi sedež Evropskega parlamenta ostal kar v Bruslju, v velikansko parlamentarno stavbo v Strasbourgu pa bi naselili kakšno drugo zelo pomembno mednarodno institucijo. A kaj ko Francozi o tem nočejo niti slišati! Ne le zato, ker je prihod poslancev za domačine glavni vir zaslužka, saj se v Strasbourgu bolj ali manj dogaja kaj samo v dneh, ko se »zgodi« parlament, temveč tudi zato, ker je (sicer čudovito) obmejno mesto pomemben simbol miru in povojnega sodelovanja med Francijo in Nemčijo. Kar naj jim torej kdo vzame parlament, če si upa!
Ljudje so prijazni in strpni. Punce iz informacijske pisarne Evropskega parlamenta za Slovenijo so prave profesionalke. Natašo Goršek, vodjo Informacijske pisarne EP za Slovenijo, in Manjo Toplak, tiskovno predstavnico te pisarne, sem spoznala že ob odhodu, na letališču Jožeta Pučnika, Janjo Gaberšek iz avdiovizualnega centra pa naslednji dan, ko sem se tik pred ogromno okroglo stavbo, ob kateri sta še sedež Sveta Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice, pripeljala s tramvajem. Ti po Strasbourgu vozijo na vsakih nekaj minut in neznansko zabavno se je izgubljati na njih ter tudi tako spoznavati to lepo, mirno, prijazno in etnično zelo razgibano mesto. Zdi se, da je ljudem tu povsem vseeno, od kod prihajaš, v katerem jeziku govoriš in ali si bel, rumen, rdeč ali črn. Prijazni so do vseh. Kadar v Strasbourgu ni zasedanj, so cene hotelov tudi za več kot enkrat nižje, mesto pa je precej bolj prazno. Zaradi evropskega administrativnega mastodonta se v Strasbourg vsak mesec vsaj za nekaj dni zgrne na tisoče ljudi z vseh koncev sveta. Ta institucija, ki združuje 27 ekonomsko in kulturno tako zelo različnih držav, je namreč največja demokratično izvoljena parlamentarna skupščina na svetu!
Sendvič za pet evrov. Ko sem stopila skozi vhod za novinarje, je bila akreditacija že pripravljena. Le nekaj sekund je trajalo, da smo uredili začetne formalnosti, in že sem lahko vstopila. Vse tri sedeže parlamenta vsak dan skupno obišče tudi 10 tisoč ljudi, zato ni nič čudnega (po drugi strani pa je pravi čudež), da vse teče kot po maslu. Novinarji iz Slovenije smo bili s tiskovno predstavnico Manjo dogovorjeni v press baru. Ta je bil že navsezgodaj poln in v njem je kar žuborelo od ustvarjalne energije. Še bolj razgibano je bilo v bližnjem press centru, od koder novinarski kolegi pošiljajo poročila po svetu. Skoraj enako kot ves ta poročevalski adrenalin me je navdušila cena kave. V njej ni bilo prav nič francoskega, saj je stala en sam evro. Navdušenje me je minilo, ko sem za eno jabolko odštela evro in pol, nakar se je s precej kislim obrazom k mizi vrnila še kolegica, ki je za sendvič plačala pet evrov. Ne vem sicer, kako je s tujimi novinarji (večina naših bi si morala za sendvič in sadje prej ali slej vzeti kredit), ampak večini izmed 6166 zaposlenih uslužbencev Evropskega parlamenta najbrž kljub vsemu ni hudega. Vsaj če sodimo po statistiki. Ta pravi, da je proračun Evropskega parlamenta za leto 2010 znašal 1,61 milijarde evrov. Od tega je bilo 521 milijonov namenjenih za stalne in začasne uslužbence, 161 milijonov za pomočnike poslancev ter 108 milijonov za druge uslužbence in zunanje storitve. Pa tudi poslanci zaradi sendviča za pet evrov ne bi smeli ravno priti na kant. Za njihove plače in nadomestila je v proračunu Evropskega parlamenta namenjenih 220 milijonov. Njihova mesečna plača po odbitku evrskega davka znaša 6.083,91 evra, države pa jo lahko na nacionalni ravni še posebej obdavčijo. Poslanci so upravičeni še do potnih stroškov in stroškov za druga potovanja (do višine 4.148 evrov na leto), za vsak dan, ko je njihovo delo povezano z Evropskim parlamentom, dobijo dnevnico v višini 298 evrov ter 4.202 evra za splošne stroške, kot so najemnina za pisarne (te jim v Bruslju in Strasbourgu zagotavlja parlament) ter telefone in računalnike. Upravičeni so do povračila dveh tretjin zdravstvenih stroškov, ko so v Bruslju ali Strasbourgu, pa lahko uporabljajo službena vozila parlamenta. Vendar sploh niso tako potratni, kot se morda zdi! Statistika pravi, da vsak od nekaj več kot 500 milijonov prebivalcev Evropske unije za delovanje Evropskega parlamenta odšteje malo več kot tri evre na leto.
Več v Jani št. 11, 15.3.2011
