Znana reklama Slovenija, moja dežela in glasen poziv Osti jarej!* iz ust organizatorke okrogle mize Zagotovimo si varno hrano za jutri Irene Rotar (gibanje Oskrbimo Slovenijo) ter njen namig, da si položimo roko na čelo, se otresemo ovir razuma in si med seboj podamo roke, je odprl malo nenavadno, a izjemno pomembno okroglo mizo na temo, ki se tiče vseh nas in je enako nacionalno strateško pomembna, kot je bil vstop v Nato ali Evropsko unijo. Tema: naša hrana ali resnica o tem, kaj se dogaja z njo in kaj ali kako bomo v prihodnosti (sploh) lahko jedli.

Okroglo mizo so pripravili Slovenski forum socialnega podjetništva, Eko-civilna iniciativa Slovenije in društvo Inovacije za evolucijo, v sodelovanju s Študentsko organizacijo Biotehniške fakultete. Že uvodne besede prof. dr. Mihaela J. Tomana, dekana Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, in rektorja univerze prof. dr. Staneta Pejovnika so nakazovale, da smo na poseben, prestopni februarski dan morda na začetku velikih sprememb, ki jih politika od sebe odriva že veliko let.

Ni več časa. Takoj bom preskočil kar na konec, ko sta bila razpoloženje in energija v dvorani že pozitivna in odločna, saj smo vsi navzoči dojeli, da gre zares. Zadnji je na oder stopil Tomo Križnar, takoj doživel izjemen aplavz in bil zaradi slabega stanja po bolezni kratek: ustavimo divjake, sami si zagotovimo varno hrano za jutri! In še malo je provociral, češ da se mu zdi, kot da bi vodilni kapitalisti tri četrtine ljudi najraje pospravili s sveta. Morda ima prav, sem pomislil in dobil čuden priokus v ustih. Ni več časa za sprenevedanje. Poskrbimo zase, dokler je še čas. Pa ni mislil na uboge Indijance, Aboridžine, Eskime, Nube in podobne, ki so še ostali in želijo živeti po starem ter jih že od časa Mezopotamije neusmiljeno pobija in redči bela »civilizacija« napredka. Treba bo ustaviti druge »divjake«.

Več v Jani št. 10, 6.3.2012