Iskriva desetletnica, ki jo v teh dneh videvamo na plakatih in televizijskih spotih, s katerimi Društvo onkoloških bolnikov Slovenije promovira dobrodelni koncert, ki bo ob 25-letnici njihovega delovanja, ni kar neka deklica z ulice, ampak pogumna Urša Lapanja iz Šebrelj, ki se je že pri štirih letih spopadla s to kruto in zahrbtno boleznijo.

Tiste zime pred šestimi leti družina Lapanja iz Šebrelj ne bo nikoli pozabila. »Urša se je slabo počutila, kašljala je in imela povišano temperaturo,« pove mama Katja in zato jo je, misleč, da gre spet za eno izmed viroz, odpeljala k zdravniku. Tam so jo poslali v laboratorij in že takoj je osebna zdravnica povedala, da gre morda za hujšo bolezen. »Sum na levkemijo,« so mi še isti dan povedali na oddelku bolnišnice in ga dan pozneje uradno potrdili.      To je udarilo kot strela z jasnega, zato je bil šok še toliko večji.
»Težko je z besedami opisati, kaj doživljaš. Občutek sem imela, da sem se znašla v vrtincu, ki te nosi, ti pa sanjariš in v trenutku te strezni kruta resnica,« pove mama Katja, ki me je z neverjetno energijo in pozitivnim pristopom dodobra presenetila.      »Ne, nismo vrgli puške v koruzo in pomilovali sami sebe, ampak se podali v boj z boleznijo, trdno prepričani, da bo Urša ozdravela.«

Zaupati je treba zdravnikom. Verjeli in zaupali so zdravnikom na Hematološkem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani, kjer se je Urša zdravila. »Osebje na tem oddelku je zlata vredno. Zdravniki ti vse razložijo, od a do ž, pa ne samo enkrat, tudi dvakrat, trikrat ali kolikor je to potrebno. To je za starše, ki jim je zbolel otrok, takrat ključnega pomena. Tudi sestre in drugo osebje na omenjenem oddelku bi lahko bili za zgled mnogim. Gotovo pa ne smem pozabiti niti na osebje otroške ambulante v tolminskem zdravstvenem domu, kjer so nam omogočili, da je Urša dobila zdravila po cevki, in nam tako prihranili kar nekaj dolgotrajnih in napornih poti v Ljubljano.«
Katja je posebej omenila oddelčno psihologinjo, ki jim je pomagala prebroditi začetno obdobje pa tudi poznejša krizna obdobja. »Izkušnja, ko ti otrok zboli za tako hudo boleznijo, je nekaj najhujšega in takrat je izjemno pomembno, da si močen in otroku ne pokažeš, kako ti je hudo. Vlivati mu moraš optimizem, kar pri štiriletnem otroku ni prav preprosto, saj moraš izbrati pravi način, kako ga seznaniti z boleznijo in potekom zdravljenja. Pri tem so prišli še kako prav nasveti psihologinje.«

Že pri štirih letih se je obnašala zelo odraslo. »Po nasvetu psihologinje sem Urši bolezen in postopek zdravljenja predstavila nekako takole. Razložila sem ji, da se po njeni krvi sprehajajo poredni vojački, ki jih bodo dobri in pridni – tisti, ki po cevki prihajajo v njeno kri, pregnali. Urša je kljub svoji starosti vse skupaj dojemala kot odrasel človek, in kar težko je verjeti, kako tako malo in nebogljeno bitje lahko razmišlja kot odrasla oseba. Je pa res, da se veliko pripomore k temu, če otroku vse skupaj razložiš med igro in mu bolezen predstaviš čim bolj humano. Pred otrokom tudi ne smeš pokazati, kako si zaskrbljen in žalosten, kar vedno ni prav preprosto, saj pride trenutek, ko te zlomi.«
Urši je bilo treba povedati tudi to, da bo izgubila lase. »Med terapijo je na oddelku srečevala otroke brez las in povedala sem ji, da jih bo tudi ona izgubila, a da ji bodo zrasli novi, ki bodo še lepši.«

Urša ima tudi tri leta starejšega brata Jako, ki so mu prav tako na starosti primeren način razložili Uršino bolezen. »Tudi njega smo peljali v bolnišnico, a poskrbeli, da se je potem zgodilo kaj zabavnejšega. Denimo svakinja ga je peljala v kino ali na katero drugo dejavnost.«
Dve leti negotovosti in hudih pritiskov. V dveh letih, kolikor je potekalo Uršino zdravljenje, se je zgodilo marsikaj.    

Več v Jani št. 41, 11.10.2011