Vprašanje

Dolgo smo iskali pasterizirano mleko, ki ni homogenizirano. Potem sem slišala, da z nakupom pasteriziranega mleka nismo veliko na boljšem, kot če bi kupovali sterilizirano in homogenizirano. Zdaj me zanima, ali je to res in koliko je pasterizirano mleko boljše do steriliziranega.

Odgovor 

Prav rada imam takšna vprašanja, ko vsi želijo v merljivih enotah vedeti, koliko je kakšen naš poseg v hrano zdrav ali nezdrav.

Toda narava ni linearna in je ne moremo odrezati po kosih. Zato vam ne morem odgovoriti v metrih, gramih ali odstotkih.
Ko so se tehnologi, bankirji, znanstveniki in zakonodajalci odločali o tehnologiji pridelave mleka, so očitno predvidevali, da njihova tehnologija ne bo bistveno spremenila kakovosti mleka. Zanje je bilo najpomembnejše zagotavljanje izdelka z dolgim rokom trajanja in s poceni skladiščenjem.
Tudi sama sem v življenju spila veliko steriliziranega, UHT-homogeniziranega mleka. Takrat mi niti na misel ni prišlo, da bi moje težave s sinusi, cmok v grlu ali bolečine v sklepih imele kaj skupnega z izbiro mleka. Danes vem, da to ne drži.
Homogenizacija je zares nepotreben proces, ki naredi razdejanje v molekuli mleka, spremeni obliko maščob in s tem povzroči, da se telo pred degeneriranimi maščobami, ki jih ne pozna, brani z dvigom holesterola. Zagotovo ne potrebujemo homogeniziranega mleka. Potrebuje ga le industrija, ki si želi, da bi bili njeni izdelki tudi po nekaj tednih ali mesecih videti mamljivo (homogeno), brez maščobe, ki bi delala grudice in se nabirala na vrhu.
Tudi za sterilizacijo je težko najti upravičen razlog. Obdelava živila pri 140 stopinjah zares uniči potencialne patogene bakterije, vendar se enako zgodi tudi vsem hranilom, zaradi katerih mleko sploh uživamo. V takem mleku res ni več hranilnih snovi, kar vedo tudi mikroorganizmi, saj se ne lotijo takšnega mleka, četudi ga po uporabi pomotoma pozabite vrniti v hladilnik. Pri teh temperaturah kalcij spremeni svojo obliko in postane skoraj nerazgradljiv. Zato uživanje steriliziranega mleka telesu vzame več kalcija, kot ga prispeva.
Tako smo o pasterizaciji dolgo razmišljali kot o minimalnem, nujnem in nespornem posegu v mleko. Pasterizirano mleko je zagotovo veliko bolj »živo« od steriliziranega, to, da je proces pasterizacije nujen in neškodljiv, pa ne drži.
Tisti, ki vam spomin sega nekaj desetletij nazaj, veste, da smo sveže mleko kupovali v steklenicah ali vrečkah in ga potem sami kisali ali kuhali. Če je bilo mesta mogoče oskrbovati s svežim mlekom takrat, ni nobenega razloga, da tega ne bi počeli še danes. Res pa je, da to ni tako dobičkonosno kot dostava v trgovine enkrat na teden.
Prav dobički so bili ključen razlog za uvedbo pasterizacije. Zgodba o varnosti potrošnika je bila le lepa promocijska zgodbica, ki v resnici ne drži. Že leta 1937 so v ugledni strokovni reviji Lancet objavili ugotovitve pet let trajajoče raziskave, narejene na vzorcu 70 otrok. Otroci so vsak dan zaužili pol litra surovega mleka in v tem obdobju je za tuberkulozo zbolel le en otrok. V enako veliki skupini, ki je pet let pila pasterizirano mleko, je za tuberkulozo zbolelo kar 14 otrok.
Razlog je preprost. Res se v mleku mogoče najde tudi kakšna patogena bakterija, vendar na končni izid vpliva tudi koristne bakterije, ki patogene lahko onemogočijo. Ko so znanstveniki v laboratorijskih pogojih namenoma okužili surovo in pasterizirano mleko, so ugotovili, da se v surovem mleku patogeni organizmi niso razvili, v pasteriziranem pa so dobesedno »cveteli«.
Razlog za to so številne antibakterijske lastnosti, ki jih imajo encimi in probiotične bakterije, navzoče v surovem mleku, v pasteriziranem pa te »obrambne črte« ni več.
Zato se v pasteriziranem mleku hitreje razmnožujejo neželene škodljive bakterije.

Tako lahko ugotovimo, da mleko s pasterizacijo v resnici ne postane varnejše. Zagotovo pa postane težje prebavljivo. Pasterizacija uniči vse pomembne encime, brez katerih je mleko težko prebaviti. Zato niti ni čudno, da je čedalje več ljudi alergičnih na mleko in mlečne izdelke. Pasterizacija tako uniči encime laktaze, ki so potrebni za asimilacijo mlečnega sladkorja − laktoze, uniči encime galaktaze, potrebne za resorpcijo galaktoze, in zelo pomembne encime fosfataze, ki jih potrebujemo za resorpcijo dragocenega kalcija, zaradi česar mleko sploh pijemo! Trebušna slinavka, ki zagotavlja prebavne encime za prebavo pasteriziranega mleka, mora tako po nepotrebnem delati nadure. Sčasoma to vodi v njeno preobremenjenost in izčrpanost, posledica tega pa so lahko tudi diabetes in druga obolenja.
Pasterizacija uniči tudi vitamin A in približno 38 odstotkov vitaminov skupine B.
Poleg prej naštetega spremeni tudi zgradbo krhkih mlečnih beljakovin (predvsem kazeina). Telo takšnih beljakovin ni sposobno obdelati, zato so lahko telesu škodljive.
Torej − ali za zdravje kosti piti mleko ali ne? Če se odločite, da boste v celostno skrb za zdravje kosti vključili tudi mleko, najdite zaupanja vreden vir čistega, neoporečnega surovega mleka zdravih krav iz ekološke ali biodinamične reje in se ponj odpravite s kanglico ali si ga natočite na avtomatih za sveže mleko, ki so jih začeli postavljati tudi po Sloveniji.

Sanja Lončar je vodja projekta Skupaj za zdravje človeka in narave.

Vprašanja o naravnem zdravljenju, zdravem prehranjevanju, naravni kozmetiki in podobnih temah za rubriko Naravno in enostavno pošljite na naslov: jana@delo-revije.siElektronski naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebuješ Javascript. ali Revija Jana, Dunajska 5, 1509 Ljubljana.

 

 

Piše : Sanja Lončar