revija Jana

Lani se je v Sloveniji rodilo le okoli 17.000 otrok. Rešujejo nas priseljenci. Letos jih je med prvošolci 11 odstotkov. V teh dneh starši dirjajo od ene do druge založbe in papirnice. Vstop v novo šolsko leto jih bo stal 200 evrov in več. Se pa zgodi, da kakšnega delovnega zvezka, ki so ga morali kupiti, šolarji ne bodo niti odprli. Ne bi šlo malo bolj racionalno? Sploh zdaj, ko številni pedagogi ugotavljajo, da vstavljanje manjkajočih črk, številk in črt morda ni najboljša didaktična rešitev. Vendar ne gre le za delovne zvezke. Če nimate osnovnošolcev, se vam gotovo niti ne sanja, da komplet 24 barvic stane 25, šestilo pa 20 evrov!

Počitnice so le še spomin. Če sodimo po letošnjih odzivih južnih sosedov, sezona ni bila optimalna, a zelo slaba tudi ne. Je pa letos – vsaj meni se zdi – več domačinov, ki so jim turisti odveč. Pa ne sklepam le po pretepenih Slovencih, po naše nedolžnih, po njihovo nadležnih. Delo v turizmu pač ni za vsakogar.

Hrvati imajo domala 700 otokov, a le 48 jih je naseljenih. In poleti je gneča na marsikaterem neznosna. Tudi na tistih miniaturnih. Z množico turistov pridejo nespodobno obnašanje, hrup, smeti, iztrebki, pasji in človeški, lomastenje povsod in po vsem … Znanec ima hišico na otočku, kjer stalno živita le dva človeka, a poleti njega tam ni. Saj nisem nor, pravi…Takrat otok okupirajo nekdanji domačini in trume dnevnih turistov. Pred dnevi so se oglasili tudi prebivalci otoka Ošljak blizu Zadra. Zahtevajo omejitve dnevnih obiskov. Množic, ki ne trošijo, ne potrebujejo. Vse, kar ti enodnevni obiskovalci potrebujejo, prinesejo s seboj. Turizem je posel. Pika. Saj ste kdaj v sezoni hodili po Splitu, in medtem ko je avto stal v vrsti za trajekt, poskušali v restavraciji spiti sok, pa ni šlo? »Samo če boste jedli!« Računica pač. Zakaj pa ne, če lahko! Nobene romantike ali hudobije ni v tem. Zgolj zaslužek.

Pa saj ni tako le ob morju. Bog ne daj, da se poleti na kak lep dan znajdete v Ljubljani. Okupacija. Pozabite na tržnico. Nikoli mi ni bilo jasno, kaj je tako zanimivega na krompirju, solati in kdo ve s katerega kontinenta pripeljanem sadju. Vse to imajo turisti – od koder koli so že – tudi doma. Ciz, s katerimi so nekdaj okoliške branjevke prihajale na tržnico, že davno ni več. Ob priložnosti moram vnuke povprašati, ali sploh vedo, kaj je to ciza.

Turizem je zaslužek, a tudi šiba božja. Ogljični odtis turističnih nomadov je velik. Ko se z njim še nismo obremenjevali, so potovali le bogati, danes lahko vsi. Z nekaj iznajdljivosti in pravočasnimi odločitvami lahko za »drobiž« priletite na drugi konec sveta. Mojstri vedo. Vozovnice je treba kupiti nekaj mesecev pred odhodom, po možnosti v nedeljo, na pot pa oditi v torek ali sredo. Sicer pa, glede na današnji svet, kam, zakaj in za koliko, že nekaj časa ni naša največja skrb, mar ne? Pustimo to.

Naj se vrnem tja, kjer sem začela. Šola. Zdaj bo šlo zares! Napovedi o novem redu na šolah se berejo kot obisk šolskega muzeja v Ljubljani. Red, strogost, disciplina, doslednost, kazni …!? Dajte no, po letih permisivnosti? In ob dejstvu, da so številni učitelji zaradi slabih plač in omalovaževanja polpismenih staršev šolam za večno pomahali v slovo? Šolarji pa pozabili, da je šola zelo resno delo? In vse to naj bi tako rekoč čez noč zdaj spet obrnili v pravo smer? Težko.

Nekaj let bomo ugibali, kako, kdaj in zakaj ne. Pa bo šla generacija.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 35, 2. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana