Skušam videti lepšo plat tragedije
Barbara je v življenju dala skozi že veliko stvari. Dva moža, tri otroke, dva možganska in dva srčna infarkta, kar nekaj služb, od tistih na televiziji do tistih v marketingu, še kakšno zgodbo, ki jo pozna samo ona. Da je ustvarjalna, sem se prepričala na obisku pri njej – v nekaj minutah naredi uhane, ogrlico, prstane, vse iz recikliranega materiala. Odlično kuha. In res dobro piše. Obrtno se je izurila med kilometrskim pisanjem Ene žlahtne štorije, zato so njene kratke zgodbe Počeni okvirji, erotične prigode, kratke, izpiljene, sproščene in tako direktne, da je bilo še meni, izkušeni v pisanju osebnih erotičnih zgodb, včasih majčkeno nerodno – a hkrati zelo prijetno, vznemirljivo. Direktno, neposredno, v sredino stvari. In neverjetno z lahkoto napisano – vsaj tako se zdi. Z Barbaro sva zato takoj šli v sredino stvari.

K pisanju hudo erotičnih zgodb vas je izzval prijatelj – prinesel vam je knjigo erotičnih zgodb slovenske avtorice, ki vam niso bile všeč. Rekli ste mu celo, da po branju teh zgodb ne boste več seksali.
Zdela se mi je preveč groba. Res sem rekla, da me je kar minilo za seks. Najprej je bila šala, a potem me je toliko časa izzival, naj napišem bolje, če znam, da sem res sedla k pisanju. Ko je nastala prva zgodba, sem mu jo dala prebrat, zelo sramežljivo. (smeh) Ker on zna pisati, veliko bere, spozna se na literaturo, bala sem se njegove kritike, pa tudi zaradi vsebine. A vseeno sem se hotela dokazati. Da znam, da zmorem. (smeh) Bilo me je grozno strah njegove ocene, a je rekel, da je čisto v redu. Napisala sem še nekaj zgodbic. Me je še spodbujal, a ga nisem vzela čisto resno, zdelo se mi je, da je dobrohoten. Potem pa sem šla na literarno delavnico in tam so ženske želele, da jim preberem te svoje zgodbe. Bilo mi je nerodno, one pa so se ob branju na ves glas smejale. Organizatorka tečaja mi je rekla, da so dobre, in poslala jih je na založbo. Nekega dne so me poklicali z založbe Obzorja, mislila sem, da je mama pozabila plačati kakšen račun za knjige. Pa so rekli, da bi izdali te moje zgodbe. Skoraj me je zadela kap! (smeh) Bila sem presenečena in vesela, takoj sem rekla ja, a po premisleku sem se začela spraševati, ali bi to res želela dati v javnost. Najprej sem mislila, da bi jih izdala pod moškim psevdonimom, nato pod ženskim. Zgodbe sem dala preverit različnim moškim in ženskam. Zanimalo me je, ali so dovolj kakovostno napisane. Ne samo zaradi teme. Tudi če bi pisala o solati, bi bilo enako. Navsezadnje: napisala sem, izdati želijo, zakaj bi se skrivala? Da so hudo erotične?!
Vam ni delalo preglavic, da pišete o seksu? In uporabljate izraze, kot so tič, joške, zalizala sta se ...
Ne, takšna je bila pač tema. Besede in zgodbe so se pisale kar same, jaz sem samo sedla za računalnik.
Kakšen pa je sicer vaš odnos do erotike?
Načelno sem bolj sramežljiva, zadržana. Tudi me nikoli niso zanimali erotični filmi in tovrstne literature nisem brala.
Pornofilmov niste gledali, kot jih gleda oseba v eni vaših zgodb?
Ne, slučajno, kakšen odlomek. Pravzaprav daleč nazaj v Slogi Grške smokvice, a v spominu mi je ostala le lepa jadrnica. Morda zato, ker ni bil kaj prida erotični ali pornofilm. Seks sem vedno povezovala z romantiko. To mi je bližje. Saj ni bilo vedno romantično, a prej sem romantična kot ne. Vsaj za začetek! (smeh)
Erotika je tudi odnos do sveta, oblačenja, hrane, ustvarjanje ...
A, seveda, marsikaj je erotika! Kuhanje je zelo erotično dejanje. Vsaka kreativnost je na neki način erotična, ker sproža posebno ugodje, zadovoljuje neke potrebe, ni nujno, da so seksualne. Potrebe po videnju, slišanju ... Nekoč sem imela fanta, ki je imel blazno globok glas. Samo da sem ga slišala, je bilo že vse narejeno! (smeh) Erotika je tudi svetloba. Erotiko povezujem z nečim lepim, radostnim. Ne z nečim, česar se ne sme, kar je treba skrivati.
V več vaših zgodbah se pojavlja vonj, pomembnost vonja.
Vonj je zelo pomemben. Če mi kdo ne diši, ni nič. Človek oddaja neki vonj, ki je nekomu všeč, komu drugemu pa ne.
Tudi če je kadilec?
Imela sem partnerje kadilce in nekadilce. En soprog ni kadil, drugi verižno. Oba sta mi dišala. Očitno.
Kaj vam pravijo ljudje, ki so prebrali knjigo?
Marsikdo mi reče, da se je našel v njej. To se mi zdi zanimivo. Neka bralka je šla pogledat, ali hiša iz zgodbe v stari Ljubljani res obstaja. Pa ne. Je izmišljena. Čeprav sem zadnjič, kakšno naključje, opazila podobno stekleno streho, kot jo opisujem v knjigi, prav blizu svojega doma.
Več v Zarji Jani št. 31 (4.8.2010).
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se