Si predstavljate, da gredo na svetovno prvenstvo v atletiki trije Slovenci, nazaj pa prinesejo kar štiri medalje?! Pa se je na začetku marca zgodilo prav to. Trije športniki veterani so iz kanadskega Kamloopsa prinesli tri zlate in eno bronasto kolajno. Enega naših kaveljcev, Valterja Moljka, smo obiskali na njegovem domu v Dolu pri Hrastniku. Tam so na svetovnega prvaka v skoku v višino neskončno ponosni.

Vzrok, da tako rekoč vsa Slovenija prezre tako veličasten športni dosežek, je preprosto žalosten in skrb vzbujajoč. Za šport veteranov namreč pri Športni zvezi Slovenije doslej ni bilo prostora, tako da se morajo naši sivolasi športniki znajti, kakor vejo in znajo. Sami si iščejo sponzorje, sami kupujejo rekvizite in plačajo trenerja, če si to lahko privoščijo. Zato so njihovi dosežki še toliko bolj spoštovanja vredni.

Za las zgrešil olimpijske igre
Sedemdesetletni Valter Moljk, ki svojih let prav nič ne kaže, je v športu že zgodaj obetal. Že kot srednješolec je skakal v višino in bil, brez kakršnega koli priznanega sloga skakanja, se smeje, zmagovalec državnega prvenstva. To je bil tako senzacionalen uspeh, da so ga takoj povabili k celjskemu Kladivarju. »Dobil sem trenirko in sprinterice. Kaj je to bilo takrat! Neznansko dobro se mi je zdelo,« se spominja. Pozneje je dosegel naziv jugoslovanskega mladinskega prvaka v peteroboju in postavil tudi državni rekord. Že se je pripravljal na nastop na olimpijskih igrah v Tokiu, potem pa je zbolel za zlatenico in vse je padlo v vodo. »Joj, kako sem bil razočaran! Jokal sem, kot da bi mi umrla mama.« Potem leto dni tudi stopiti ni smel hitreje, kaj šele trenirati. Vendar športa ni nikoli povsem opustil. Kot učitelj in pozneje ravnatelj je učence vedno usmerjal k aktivnemu načinu življenja, si prizadeval za bazen v Hrastniku in športno dvorano na Logu ter oživil košarko, namizni tenis in atletiko v mestu.
Najprej je bil razočaran nad sabo

 

Več v tiskani izdaji revije Jana, št.17, 20.4. 2010