Ana Trtnik

»Pred kratkim sem praznovala 40. rojstni dan. Sestra mi je pripravila nepozabno presenečenje. Znala je prisluhniti mojim besedam o tem, kako čas beži, jaz pa si ne vzamem trenutkov zase. Pravilno je presodila, da je preobrazba prava stvar. Zato se  bom šla  po striženju, barvanju, ličenju in fotografiranju najprej pokazat prav njej,« je povedala Ljubljančanka Ana Trtnik.

Ana je po poklicu profesorica defektologije in domske pedagogike. »Za ta poklic sem se odločila, ker tega področja nisem poznala, zato se mi je zdelo še toliko zanimivejše. Spoznavanje drugačnosti mi je bilo v izziv.« Zaposlena je v  Ciriusu Kamnik, v centru, kjer se usposabljajo in izobražujejo gibalno ovirani otroci ter mladostniki. »Pri takem delu se morda večkrat ustavimo in bolj cenimo to, kar imamo. Študij na Pedagoški fakulteti je zahteval disciplino, a mi je dal veliko, predvsem več vpogleda v posebnosti ljudi, ki nas obdajajo. Spoznala sem, da zdravje ni vrednota, dana sama po sebi, temveč je treba zanj veliko narediti.« Ana ima posebno službo: že devet let je nočna vzgojiteljica, torej dela samo ponoči. To ji je povsem postavilo na glavo običajen življenjski ritem. »Za takšen urnik sem se odločila zaradi družine; da moji trije sinovi in mož niso sami doma. Vsak dan delam od pol devetih zvečer do pol treh zjutraj. Ob štirih grem spat, nato pa potegnem do pol enajstih, enajstih. Vesela sem, da je ta čas samo moj,« je povedala. Popoldneve preživlja z otroki, ki pridejo iz šole. Skuha jim, skupaj naredijo naloge in se posvečajo drug drugemu. Anin najstarejši sin Vid ima cerebralno paralizo, a so to vzeli kot nekaj, kar jim je prineslo življenje. »Če ne bi bil takšen, tudi jaz ne bi bila takšna. Na začetku sem potrebovala pomoč vseh, zdaj pa hodi sin v običajno šolo, a se moramo vsi nekoliko bolj truditi, da normalno funkcioniramo. Vesela sem, da imam tako krasnega moža. Da mi stoji ob strani in pomaga pri vsem. Tašči sem zares hvaležna, da je vzgojila tako čudovitega sina! Vsi skupaj res uživamo. Pred leti sem igrala harmoniko, zdaj pa sem se začela učiti citer. Starejša sinova, poleg Vida imam 10-letnega Roka ter dve leti in pol starega Urha, igrata klarinet, tako da imamo doma pravi mali orkester,« je bila razigrana ta optimistična ženska, ki se je naučila tako doma kot v službi živeti polno in zadovoljno.

Nasvet frizerja in mojstrice ličenja
»Skoraj mi je nerodno povedati, da obiščem frizerja le dva- do trikrat na leto. Pa ne zaradi pomanjkanja denarja, preprosto mi zmanjka časa. Imam preprosto pričesko, zame je dovolj, da ukrotim rahlo skodrane lase,« je povedala Ana. Frizerka Jožica ji je svetovala, da bi ji srednje kratke lase, ki so bili zelo tanki in redki ter naravno temno blond, pobarvala v rjavo. Odločila se je za odtenek lešnika. Lase ji je precej skrajšala in Ani naredila športno pričesko, ki si jo bo zlahka urejala sama. »Najprej me je bilo malce strah nove barve, a brez potrebe,« se je zasmejala Ana, navdušena nad svojo novo podobo.

»Preobrazba je bila dobra šola, ki bi si jo vsaka ženska morala privoščiti že prej, ne šele pri štiridesetih, ko imamo že izoblikovan svoj slog,« je povedala mojstrici ličenja Manci, ko jo je ta šminkala.

 

Tekst:                             Andreja Comino andreja.comino@delo-revije.si

Foto:                              Mateja Jordovič Potočnik
Ličenje:                          Manca Maselj
Stilistka:                        Nana Sojer
Pričeska:                        Jožica Hameršak  za Frizerski studio Joca, Osojnikova 22, Ptuj  
Lasna kozmetika:           z.one
Oblačila in nakit:            bolero New Yorker, majica in nakit Marella, Emporium

 

Jana št. 9, 1.3.2011