Zadnjič sem v Sloveniji očitno pretiravala. Ljudem, ki so se po maminem gozdu vozili z avtomobili, trgali cvetje in izkopavali čebulice spomladanskih rastlin, sem dala lekcijo o mirnem uživanju gozda in jim pobrala plen. Pred tem sem hodila skozi gozd, posut s plastenkami, z vrečkami in intimnimi rečmi. Smo pa v njem našli že tudi gospodinjske aparate, gradbeni material in crknjenega konja. Pa ljudi, ki so si postregli s smrekami. Za mlaje.

V angleških gozdovih je drugače. Če ima javnost sploh dostop, je to za »odgovorno rekreacijo« s pogojem, da »odnese samo spomine, pusti samo stopinje«. Mimogrede, ali veste, kakšne so v Sloveniji pravice do gozda za lastnike in kakšne za nelastnike? In dolžnosti? Še svarilo, da tega, kar vam dovoljuje slovenski zakon, ne prakticirajte drugje, ker boste zašli v težave.
Potem ko sem zaplenjeno cvetje in čebulice oddala v domžalski dom za ostarele, za kar mi je zbor starcev okrog vhoda zapel Zvončki in trobentice ..., sem raziskala slovensko ozaveščenost. Če razumem policijo, to, kar počne javnost v gozdovih, ni njihovo področje (ni čisto res). Zavod za gozdove pravi, da so pristojni inšpektorji, »ki pa jih ni v soboto in v nedeljo«. Kmet, ki seka drevje, ni vedel. Gospa Marta misli, da v zasebnih gozdovih ljudje ne smejo nabirati (ni res). Gospa Tatjana pravi, da lahko vsak človek na dan odnese iz gozda dva kilograma gob (ni res, en kilogram). In kot je rekel gospod, ki jih je iz gozda odnašal cele vreče, kaj boste za nami letali s tehtnico?
Slovenski Pravilnik o varstvu gozdov je mrtva črka na papirju. Raba gozdov, 22. člen, izhaja iz socialističnega »vse je naše«, kakor da ne bi dobili z ustavo zagotovljene zasebne lastnine (in kaj pomeni »rekreativno nabiranje ... prosto živečih živali«?). 23. člen (ohranjanje stabilnosti in trajnosti gozda) je zapleten do neuporabnosti. Nič o odgovornosti, nič o sankcijah. Sem kaj prezrla?
Pravo nasprotje sta angleški in valižanski »countryside code« (pravilnik o pokrajini). Vladni spletni strani sta opremljeni z liki iz otroških oddaj in izjemno preglednimi navodili za obiskovalce (poskrbi za varnost, pusti na miru rastline in živali (ne trgaj cvetja!, op. J. V.), odnesi odpadke s seboj, nadzoruj pse ...) in za lastnike (kam lahko pride javnost, pravice in dolžnosti obiskovalcev, pravice in odgovornost lastnikov ...). Jasno in duhovito, s pridihom karikaturista Normana Thelwela, ki je nekoč s serijo risbic spodbujal ozaveščenost.
 Dostop do pokrajine so si Angleži izbojevali od točke, ko ljudje niso smeli niti stopiti na zasebno zemljišče. Zakonodaja je plod dolgoletnih kompromisov med javnimi in zasebnimi interesi, med organizacijo pohodnikov in lastniki zemljišč. Tudi nova zakonodaja iz leta 2004 poudarja pravice lastnikov in javnosti nalaga obvezo »respect, protect, enjoy« (spoštuj, varuj, uživaj).
Slovenska »avtomatična pravica« do gozdov ne bo večna. Pogoj, da bo javnost še lahko uživala zasebno krajino, bo vzajemno spoštovanje pravic med lastniki in uporabniki, predvsem pa interesov okolja.
Tla gozdov in parkov okrog Londona so spomladi prekrita z hijacintami, modrimi, šmarnicam podobnimi cvetlicami. Nisem videla še nikogar, ki bi odtrgal eno samo. V maminem kolovškem gozdu sem zato gospe z vrečo naropanih čebulic rekla, da pridem v zameno trgat na njen vrt. Zastrmela se je vame: »Vrt je zasebna lastnina. Gozd je nekaj drugega,« (češ, vsakdo počne, kar hoče). Formula za zdrahe.
Predlagam uvedbo obveznega izpita za dostop v gozd.

 

Jana št. 13, 30.3.2010