Nisem še mama, a vam vseeno pišem, ker bi rada pomagala svoji najboljši prijateljici, ki ima zelo razvajenega otroka. Zaradi prepričanja, da mora v vsem ugoditi otroku, je povsem izčrpana, jaz pa bi ji rada pokazala to pismo in ji morda tako pomagala. Deklica je stara 3 leta in vse se vrti okoli nje. Karkoli si izmisli, tako je. Ne mama ne oče ji ne nasprotujeta in postavljata meja, ker je nočeta prizadeti. Na primer: deklica pride v mamino delovno sobo in ji z mize pomeče vse papirje, potem pa se še izživlja nad njimi, jih trga in hodi po njih. Tudi v kuhinji »sodeluje« tako, da ves čas vse meče s pultov, in to se ji zdi strašno zabavno. Tudi pri kosilu je prava katastrofa, saj mama še vedno kuha zanjo posebej, zase in za moža pa posebej. Ne vem, ali sem starokopitna, ampak mislim, da bi ji starša morala povedati, da se to ne sme, in ji nekako dopovedati, da so nekatere stvari pač nedotakljive.

Ko sem prvič brala vaše pismo, sem pomislila – pa saj to ne more biti res. Kateri starši bi pustili otroku, da razmetava njihove (domnevam) pomembne papirje, ter uničuje predmete  in hrano v kuhinji? Ampak verjetno je res, drugače vas ne bi begalo.

Otroci hlepijo po mejah
Najprej: nikakor niste starokopitni, le dobro opazujete in veseli me, da opažate, da gre vzgoja pri tej deklici v popolnoma napačno smer. Kako je trpko brati, da starša deklici ne postavljata meja, ker je nočeta prizadeti. V resnici je prav nasprotno. S tem, da ji ne postavljata meja, dolgoročno ovirata njen razvoj. Otrok, ki sme vse in si tudi privošči vse, je v stiski. Hlepi po mejah (čeprav ni videti tako), in ker mu jih nihče ne postavi, divja naprej. Brezmejnost otroku ne daje občutka varnosti, ampak ga navdaja z nelagodjem. 

Prav vsak zdrav otrok preverja meje. Predvsem v starosti, ki jo omenjate, je upor pri otrocih njihova razvojna naloga. Za starost tri leta je najznačilnejše obdobje trme. Pa ne le pri treh letih, od drugega do četrtega se vleče intenzivna trma, naprej pa tudi, če se ji starši ne postavijo po robu s primernimi vzgojnimi ukrepi.

Bližnjica do razvajenosti
Starša, ki svojemu otroku pustita vse, prav vse, najbrž delata to v dobri veri, da bo tako zanj najbolje. Ne vesta pa, da tak nevzgojeni sonček na poti odraščanja opeče vse, ki so v njegovi bližini, saj je vajen hipnega zadovoljevanja svojih potreb. Ni zmožen odložitve, ni sposoben počakati. V družinskem krogu še nekako gre, ker so mu vsi podložni, takoj ko je vključen v kakšno drugo socialno okolje, pa poči. Začne se v vrtcu. Starši, kakršne opisujete, skrbno gledajo pod prste vsem, ki se ukvarjajo z njihovim otrokom, in so pozorni na vsako najmanjšo malenkost. Takoj planejo, če se jim zazdi, da se je njihovemu otroku zgodila kakšna krivica, hkrati pa ga izjemno zagovarjajo in so se zanj pripravljeni sporeči na vsakem koraku.

Navidezna ljubezen
V svoji neizmerni ljubezni bosta ta starša dosegla prav nasprotno od tistega, kar bi želela. Deklica bo nepriljubljena tudi med otroki, saj se bo le stežka prilagajala pravilom igre. Verjetno ne bo imela razvite sposobnosti sodelovanja, saj je tega nihče ne uči. Pri otrocih pa velja neizprosno pravilo, da je zmagovalec tisti, ki je boljši. Grem stavit glavo, da bodo tej deklici pri igranju družabnih iger domači vedno puščali, da bo zmagala, ker bi ob porazu dobila napad besa.

Ljubezen do otrok starši včasih enačijo s tem, da jim vse dovolijo. A to ni ljubezen, ampak izogibanje starševski vlogi. Včasih gre taka reakcija z roko v roki s slabo vestjo staršev, če nimajo dovolj časa za otroka.

Starši smo otroka dolžni voditi, saj sam tega še ne zmore
Vse dovoliti je trenutno lažja izbira. Čim začnejo starši otroku postavljati omejitve, se jim ta začne (kar je popolnoma naravna otroška reakcija) upirati in starši porabijo veliko časa ter energije, da mu postavijo meje. Če pa otrok vse sme, je trenutno zadovoljen, starši pa tisti hip razbremenjeni, a žal le tisti hip.  Taka vzgoja je bližnjica do razvajenega otroka. Vse imeti in delati vse po svoji glavi prav gotovo ni otrokova osnovna potreba. Starši, ki otroku ne postavljajo nobenih omejitev, ga s tem na nezdrav način pretirano ščitijo in mu omejujejo zdrav osebnostni ter socialni razvoj. Postavljanje meja otroku daje osnovno varnost in je naložba v njegovo srečnejšo prihodnost.

Neprimerna življenjska popotnica
Prav nič ni čudnega, če je vaša prijateljica utrujena, saj ji je deklica, kot ste že sami ugotovili, pri rosnih treh letih zrasla krepko čez glavo. To, da ji starši ne postavljajo meja, ker je nočeta prizadeti, je velika neumnost, ne morem reči drugače. V tem primeru bo hudo prizadeta pozneje, ko se bo soočila z zunanjim svetom, ki ji bo na vsakem koraku postavil kakšno mejo.

To, da ji mama kuha posebej, je pa posebna zgodba in bi zahtevala dodatne tri strani. A na kratko: to ni primerno. Če starša ne bosta korenito spremenila svojih vzgojnih prijemov, jim ne bo šlo gladko v življenju. Mislim tudi, da bosta sama to zelo težko speljala in da bosta potrebovala strokovno pomoč, saj se utegne drugače tole obdobje trme zavleči še daleč v puberteto in v odraslo obdobje.

 

Piše: Eva Hrovat Kuhar                            Jana št. 3, 18.1.2011