»Posta se bojijo samo tisti, ki imajo o njem napačne predstave,« pravi Lojze Peterle. Prav te si prizadeva spreminjati in spodbuditi še koga, naj se odloči za zdravje, ne za bolezen. Lojzetu Peterletu je post pomagal v boju z rakom. Njegova izkušnja je zgovoren dokaz, da je post veliko več kot zgolj odpovedovanje hrani. O tem govori tudi njegova nova knjiga, dnevnik 42-dnevnega posta, ki ga je začel na prvi dan novega leta 2006. V Jani ekskluzivno objavljamo odlomke iz te, še neobjavljene knjige!

Petek, 20. 1. 06
Doma je le doma. K domu spada tudi jabolčni kis. Po patru Ašiču. Komaj čakam, da ga bom spet mešal z medom. Zdaj ga uporabljam zunanje. Za masažo, lase in kopel. Lepo poživi tudi obraz.
Ob pol osmih na zajtrku v Slonu z B. Sok štirih limon in treh pomaranč. Prerazkošno in poživljajoče. B. je bil na jugu in ne pričakuje nič posebno dobrega. Zahodnjaki brez osebne balkanske izkušnje se na tem terenu ne znajdejo najbolje.
Ob pol devetih z uradnikom enega od ministrstev. Opozarja me na zadeve, ki ga skrbijo, zlasti glede predsedovanja EZ. Delati je treba doma, v Bruslju in še kje. Seštevati, ne izločati.
Ob četrt čez devet na pošti nasproti Nami. Presenečenje. Telekom vrača preplačilo. Ni slabo.
Nazaj grede po naključju srečam Z. in P. V Opera baru popijem z njima zeleni čaj. Tema: kaj narediti z diatonično harmoniko? Recimo svetovni pokal. Gotovo bi nam uspelo.
V baru so že zbrani moji naslednji gostje: ljudje, ki so si sami ozdravili raka, in Marjan Videnšek.
V pisarni imamo potem nadvse zanimiv pogovor. Strinjamo se, da so naše zmagovalske izkušnje posta, presne hrane in spremenjenega načina življenja zelo zanimive za druge. Vsi so pripravljeni javno posredovati svoje izkušnje in prispevati k več nove zavesti in prakse. Posebno sem vesel tistih, ki so prišli z zdravniškimi izvidi in po datumih poročali, kdaj se jim je kaj zgodilo. Nekateri onkologi še naprej trdijo, da ne poznajo nobenih ozdravitev zunaj uradne medicine. Med nami so ljudje, ki so jim svetovali operacijo in so bili nanjo že naročeni, pa so se odločili za drugačno pot in jim je uspelo. Nekateri poročajo o naklonjenem odnosu zdravnikov, nekateri o skrb vzbujajočih, tako rekoč ponižujočih izkušnjah … Mislim, da se to dogaja zaradi pomanjkanja znanja. Spodbudno se mi zdi, da se spreminja odnos do tistih, ki se odločijo za nekonvencionalno izbiro.

Pogovor traja skoraj dve uri.
Potem skočim na željo Šerugove s TV SLO posnet izjavo o Drnovškovem odnosu do zdravja. Kako so ljudje sprejeli moje javno govorjenje o raku? Še zdaj se mi kdo zahvali, ker sem spregovoril javno in z raka snel vsaj nekaj dvomljive skrivnostnosti. Nekateri bolniki se ne upajo o bolezni zaupati niti bližnjim. Koliko je predsednikovo zdravje zadeva zasebnosti ali javnosti? V ZDA je zdravstveno stanje predsednika po zakonu zadeva javnosti. Predsednik mora enkrat na leto poročati o svojem zdravstvenem stanju. Kaj, kako in kje govori naš predsednik o svojem zdravju, je njegova zadeva.
Sprehod po Bežigradu.
Sobota, 21. 1. 06
Trije tedni. Pred dvema letoma sem pri treh tednih končal. To pot ne bom. Res bi rad pregnal majhen pas, ki se še drži okrog trebuha.
Ob pol osmih v Maribor.
Razmišljam o zmagovalcih, ki sem jih srečal včeraj. Koliko radosti, zdravja in moči so izžarevali: Markičeva, Mulej, Brane, Edita, Mandelj, Kregar, Milan ... Tako preprosto je izpadlo. Odločiš se, vztrajaš in ozdraviš. Vsi so doživeli šok raka, ki te na začetku skoraj omrtviči. Potem so bili presenečeni in odrešeni. Ni jih več strah. Čudovito. Doživeli so zakon narave. Zdaj verjamejo. Stvarnik nam je dal vsem dostopno, uporabno in učinkovito sredstvo. Sredstvo, ki ga uporabljajo tudi bolne živali. Spet bo treba zaslišati klic Nazaj k naravi.
Sprašujem se tudi, koliko zdravnikov, duhovnikov ali učiteljev je opravilo post. Vem, da ga je kar nekaj vojakov, ker ga je v Morisu vpeljal poveljnik Tone Krkovič. Da veš in da imaš izkušnjo. Koliko lažje bi bilo, če ne bi govorili na pamet.

Od treh do štirih na Jeprci na smučeh. Tretjič letos. Občutek imam, da so noge že postale bolj gotove in tudi v rokah čutim več moči. Za tehniko bi bilo treba vprašati Vinka Grašiča, ki ga vsak teden skrbi, kako napredujejo moje priprave na tek politikov, diplomatov in gospodarstvenikov na Pokljuki. Zelo mi prija predihanje na beli podlagi. Odpravim se dlje proti Kranju. Sem in tja se pojavlja prav romantična megla do kolen. Megla, svežina in zvonjenje. Med smučarji srečam več starejših gospa. Spodbudno. Lepo darilo za petkovo popoldne.
Ob šestih je v Mokronogu zbor krajanov za novo občino Mokronog-Trebelno. Torej trebelski »butli« in mokronoški »frajerji« skupaj. Če bodo na Trebelnem pametni, bodo zagrabili za dobro priložnost. Nekateri na Trebelnem so zelo glasno proti, ne ponujajo pa dobrih razlogov. Stari rek Kdor se z Mokronajzarji brat, nima s čim orat nam ne more veliko pomagati. Nezaupanje ne pelje naprej.
Na poti nazaj použijem po požirkih ostanek ledvičnega čaja, ki mi ga je včeraj pozorno prinesla Marija Markičeva.
Kako pozitivno nabito je bilo včerajšnje srečanje zmagovalcev. To, kar so izkusili oni, bi morali obravnavati skupaj z zdravniki.
Pozno zvečer se nam pridruži A. Poskusimo nekaj družinske psihoterapije. Kako spremeniti tisto, kar nam ne gre najbolje. Vsak pove svoje želje, A. pa moderira. Zelo dobro je, če nekdo od zunaj nevtralno vodi pogovor med družinskimi člani. Žal mi je, da nismo zbrani vsi.
Kljub polnoči mi ni do spanja. Verjetno me je danes razgrel politični nastop v Mokronogu. Prebiram knjigo o kitajskem zdravljenju z glasom. Tudi tu se pokaže kitajski smisel za celoto človeka in njegovo povezavo s kozmosom.
Ponedeljek, 23. 1. 06
Spet jutranji priložnost za pogovor z Ožbejem. Politika ga začenja resneje zanimati. Hvala Bogu. Če se mladina ne bo zanimala za polis, kaj bo našo prihodnostjo ...

Na letalu večinoma pišem dnevnik.
V parlament se peljeva skupaj z bratom Romana Prodija. On je v liberalni skupini. Zanima me, kako je v Italiji pred parlamentarnimi volitvami. Samo en obraz. Berlusconi. Levica po njegovem ne stoji dobro.
Ob desetih imamo sestanek s predstavniki Novartisa in H. glede konference proti raku v Ljubljani. H. predlaga dober naslov: Združeni v boju proti raku. Sprejmemo. S takim naslovom se da delati širino, ki je v boju proti raku res potrebna. Povabili bomo Vaclava Havla z gospo, gospo Kwasnievsko in komisarja Kiprianuja in Lancea Armstronga – slavnega kolesarja in zmagovalca v boju proti raku.
Iz dopolnjenih zalog zelenjave si proti eni naredim sok, skuham si ledvični čaj, potem pa se napotim po daljši poti nazaj v parlament. Tu sem lažje dosleden s svojim dvournim sprehodom kot doma. Danes sem bil malce mlahav. To si razlagam s tem, da včeraj nisem dovolj hodil. Od kod pa je nova afta, si ne znam prav razložiti.
Med odborom me dobijo z Radia Center. Želijo komentar k Drnovškovim pobudam. Postajam dežurni komentator Drnovškove spremembe.
Z Janom hitiva skozi vetrovni Bruselj do najine luknje. Po poti me vpraša, ali ni hitro zgubljanje teže med postom škodljivo. To sem med ljudmi že večkrat slišal. Sam imam drugačno logiko: ali ni najboljše, da se odvečne maščobe, strupov in slabih tkiv čim prej znebiš. Vse to mora telo vzdrževati pri življenju. Zakaj naj bi srce trpelo, če mora opravljati manj naporno delo? Zakaj se hrbtenica in ne bi počutila bolje, če nanjo pritiska manjša teža?
Torej dol z nahrbtnikom!
Za slovo od dneva spet čebulna juha. Čedalje boljša je.