Pri osmih letih je vprašala mamo, ali je lepa. In mama, Angležinja, ki ni verjela v laskanje, je rekla, ne dragica, čisto običajnega videza si. »Pomislila sem, no, če moja mama ne misli, da sem lepa, tudi nihče drug ne bo,« se spominja Sigourney Weaver.
Kako zelo se je zmotila. Zrasla je v lepotico in pri enainšestdesetih je to še vedno. Da je izvrstna igralka, pa tako nikoli ni bilo dvoma.
Kako postaneš Sigourney: Zelo preprosto. Lepega dne se odločiš, da ne boš več Susan, ker to ni »dovolj zanimivo«, kot je menila takrat štirinajstletna lastnica imena, pa je svetu objavila, da se odslej imenuje Sigourney po stranskem liku iz Velikega Gatsbyja.
Tako preprosto je to.
Šele precej pozneje se je zavedela, da jo je kot Susan Alexandra Weaver še dobro odnesla. Kajti njen oče Sylvester Weaver, sicer eden zgodnjih televizijskih mogotcev, je bil velik ljubitelj vsega rimskega in je hotel hčerko imenovati Flavia. A je zmagala mama, britanska igralka Elizabeth Inglis, ki je hčerki dala ime po svoji prijateljici. Susanin starejši brat je ni tako poceni odnesel – oče ga je poimenoval Trajan.
Odraščala je v razkošju in obiskovala najboljše zasebne šole. Ampak vedno se je počutila malce drugačno. Pri štirinajstih je bila visoka že 179 centimetrov in jih je slednjič naštela celo 182. Veliko centimetrov igralki ni nujno v prid. Pravzaprav je lahko huda napota. Kar nekaj vlog je izgubila, ker je bila previsoka, ali ker je bila višja od glavnega igralca. »Producenti so majhni in nikoli nisem bila njihova seksualna fantazija,« je pojasnila. »Kar se pa igralcev tiče, kadar stopim v sobo in igralec vstane, pa se takoj neugodno počuti in hitro spet sede, se slišim reči: Ta vloga ni zame. Nekoč sem predlagala, da bi si na boso nogo narisala čevlje, da bi dobila vlogo, ker sem bila tako videti manjša.«
Tista presneta palčica: Na Princetonu je diplomirala iz angleščine, potem pa starše obvestila, da bo igralka – nista bila navdušena, da jo bodo »živo požrli«, sta prerokovala  – in je na Yalu študirala igro. Zaradi višine so ji njeni profesorji najraje dajali vloge prostitutk in starih žensk, medtem ko njena manjša sošolka Meryl Streep teh težav ni imela. Še leta pozneje je Sigourney vzdihnila: »Mislim, da dobivam vloge, ki jih Meryl Streep ne igra.«
Je pa veliko nastopala v gledališču, kjer jih visoke igralke očitno ne motijo, vloge v filmih so pa tudi prišle, čeprav je bila v prvi, v Annie Hall (1977) na platnu natanko šest sekund. Pokazalo se je, da je kar nekaj vlog, v katerih Meryl najbrž ne bi bila posebno prepričljiva: ob Melu Gibsonu v Letu nevarnega življenja (The Year of Living Dangerously, 1982), obsedena žrtev, ki ji pomagajo naslovni junaki komedije Izganjalci duhov (GhostBusters, 1984) in  SEVEDA neustrašna poročnica Ripley v Osmem potniku (1979), ki je bil tako uspešen, da je dobil še tri nadaljevanja (in bo, predvidoma, dobil še en del, ki pa bo časovni predhodnik prvih štirih filmov in bo mlado Ripleyjevo igrala druga igralka).
In bila je znanstvenica in okoljevarnostnica  Dian Fossey v Gorilah v megli (Gorillas in the Mist, 1988) in isto leto še tako prepričljivo pasja šefinja v Delovnem dekletu (Working Girl), da je bila hkrati nominirana za oskarja za glavno in za stransko vlogo v tih dveh filmih (prvič je bila nominirana leta 1987 za Osmi potnik 2).  Biti isto leto dvakrat nominiran je prestižen dosežek, ki uspe le redkim, nagrade pa praviloma ne prinaša, ker ena vloga drugi krade glasove. In tako oskarja ni dobila, so ji pa tisto leto dali oba zlata globusa, za katera je bila nominirana.
In ko smo že pri nagradah, ko se je prvič pojavila na televiziji (v Snow White: A Tale of Terror, 1997), so jo nominirali za emmyja.
Amaterska prismoda: Čeprav je že zdavnaj prišla v leta, ko začne igralkam, ki se zanašajo zgolj na lepoto zmanjkovati vlog, ji dobrih vlog ne manjka. In čeprav nikoli ni živela v Hollywoodu. »Filmarji me že najdejo,« je rekla. »Ali pa jaz njih.« In še to je povedala,  raje imam majhno vlogo v filmu, ki mi je všeč, kot pa veliko v filmu, ki mi ni pri srcu. In potem se je lani zmagoslavno vrnila v ospredje z uspešnico o zelo visokih modrih ljudeh, znano kot Avatar.
Ne obupajte nad njeno vlogo v Avatarju, čeprav ste morda mislili, da tam umre. »Kdo pa pravi, da je umrla?« je rekel režiser James Cameron. »V znanstvenofantastičnem filmu nihče ne umre. Ali Grace živi ali umre, je še najbolj odvisno od Sigourneyjinega agenta.«
»Vedno sem obžalovala, da imam tako resno kariero, ker sem v resnici bolj prismoda,« so jo slišali izjaviti. Morda je zato sprejela vlogo v letošnji komediji Spet ti, ki ni sicer nič posebnega, jo je pa vredno videti že zato, ker Sigourney v njej počne to, kar zna tako zelo dobro: igra žensko, ki je na zunaj vsa mila, znotraj pa vsa pasja. In ker to dela ob Jamie Lee Curtis.
Od leta 1984 je poročena s filmarjem Jimom Simpsonom, a sta skupaj posnela le en film. Nisva se poročila zato, da bi delala skupaj, sta rekla. Imata pa en zelo pomemben skupni projekt, dvajsetletno hčerko.
Ja, seveda jo sprašujejo, kaj je skrivnost njene lepote. Vsekakor to ni lepotni kirurg. »To ni zame,« je rekla. Prizna le kakšen obisk pri kozmetičartki in dvigovanje uteži. »Veliko bolj zanimivo se je naučiti, kako postati močna. In biti močna.«
Z lepoto se pa ne obremenjuje več. »Kaj se meni zdi lepo? Ženska, ki se dobro počuti v svoji koži – ne glede na starost, ne glede na postavo. Moj obraz je moje platno. In mislim, da je zdaj veliko bolj zanimiv kot prej.«