Revija Zarja

Predstavila bom projekt, ki sem ga pripravila s Tate Exchange, in srečala študente umetnosti iz Bangalorja, s katerimi sem do zdaj sodelovala virtualno. Zanima me tudi Kerala, ki jo že dolgo vodi demokratsko izvoljena komunistična vlada. Slišim, da ima odlično šolstvo in zavidanja vredno stopnjo pismenosti med ženskami.

Letim z Entihadom, elegantno letalsko družbo Združenih arabskih emiratov, s prestopom v Abu Dabiju. Po približno štirinajstih urah utrujeno pristanem v Indiji v vročini, vlagi in običajnem kaosu. Z letališča se do mesta Koči pripeljem z motorizirano rikšo, pravijo ji tak-tak in je primerna za mestni transport, ne pa za uro in pol pustolovske vožnje po onesnaženih obvoznicah. Prehitevajo nas klimatizirani avtobusi s turisti. Mimo ropotajo avtobusi brez oken in vrat, nagneteni z domačini.

Moj nepismeni voznik na koncu najde katedralo sv. Frančiška, eno osrednjih točk starega dela Kočija, nekoč trgovske postojanke za dišave in razkošno blago. »Na Kitajsko greste, da si prislužite denar, v Koči greste, da ga zapravite,« je v 15. stoletju zapisal italijanski trgovec in popotnik Niccolò de Conti.

V prvem lokalu, knjigarni, vprašam za pot do kavarne s straniščem. »Na stranišče pojdite pri nas, potem pa nadaljujte pot,« me povabi prodajalka. Popelje me skozi zatemnjene prostore, obložene s knjižnimi policami. Eno potisne, da se zavrti na tečajih, in prehod zadaj vodi do obtolčenih vrat, ki napol visijo s tečajev. Za njimi je stranišče. Veliko vode in nobenega papirja, ampak v tej vročini si kaj drugega tudi ne bi želela.

Skozi sobane vlažnih knjig se prerinem do blagajne in rečem, da bi rada gradivo o položaju žensk v Kerali. Prerešetava police in izberem dve knjigi, Žensko pisanje nasproti moškemu, od katere sem do zdaj preletela kazalo. Sem se pa zagrizla v knjigo Beyond the Courtyards (po dvorišču) novinarke in pisateljice Anees Jung. Knjiga je nadaljevanka njene prve uspešnice Razkrivanje Indije, v kateri je z intervjuji prikazala življenje žensk prejšnje generacije, vpete v okvire njihovih dvorišč.

Z novo knjigo je segla med njihove hčere, v generacijo današnjih urbanih, izobraženih in ambicioznih Indijk. Kako te mlade in nemirne mladenke predstavljajo Indijo, kjer sobivajo s tradicionalno zatiranimi ženskami, ki »zaudarjajo po revščini, umazaniji in bolezni, so prikrajšane pri hrani in negi, izpostavljene nasilju v maternici kot potem na svetu, žrtve moških konfliktov, kaste, razreda in religije, izrabljene, posiljene, jim je zanikana pravica do sveta, v katerega so rojene, vključno s svojim domom «, se sprašuje avtorica.

Današnje mlade intervjuvanke so potožile, da nimajo nikogar, s komer bi se pogovarjale. Rojene so v drugačne razmere kot njihove matere, a še vedno v okolje, ki od žensk pričakuje podrejenost.

Je v Kerali drugače? Na cestah so šolarke, v zobni ordinaciji zobozdravnice, razpoloženje je mehkejše kot drugje po Indiji. Bolj žensko?

V Kočiju mi domačinke v sarijih, šalvarjih in kamizih mahajo z balkonov in se hihitajo zaradi mojih oranžnih las, pa sem med najstarejšimi na ulici. Spomnim se leta 1973, pred časom televizije in spleta, pa le s tretjino današnjega indijskega prebivalstva, ko sem se, edina plavolasa in plavooka, potikala po revnih predelih Indije. Nekajkrat so me počastili kot boginjo. No, tega ni več.