Enainsedemdesetletni oče dveh hčera, dedek petih vnukov, numizmatik, jadralec, pevec in smučarski sodnik, ki je po končani pedagoški fakulteti odjadral še na dveletni študij vremenoslovja, je ostal vse življenje v eni službi: na Hidrometeorološkem zavodu, ki se je ponesrečeno preimenoval v Agencijo RS za okolje in prostor. V pokoju je že osem let, a televizijskim napovedim vremena je ostal kljub temu zvest vse do pred kratkim, štiri desetletja. Njegove značilne komentarje zdrave pameti o družbi in politiki, ki so deževali in sijali s televizije, pogrešamo, a kdaj pa kdaj se bo še pojavil na malem ekranu, pravi.

Vse življenje ste delali kot meteorolog.
Sedemnajst let sem delal kot prognostik: od prvega dne pripravništva, na letališču Brnik sem bil dve leti, nato sva s prijateljem zamenjala in sem prišel v Ljubljano. Pozneje sem bil namestnik direktorja, nato mi je minister Kopač s predlaganim zakonom zaprl delovno mesto.
In ste dobili lep fikus?
Niti tega. Obdržal sem pisarno, ki sem jo imel, direktorici, ki je bila takrat postavljena na Agencijo, to mi gre zelo težko od ust: meteorologi nismo agenti, sem bil svetovalec. Bila je doktorica kemije, jaz pa njen edini svetovalec za hidrologijo in meteorologijo, a me v tistem letu in treh mesecih do moje upokojitve ni nikoli nič vprašala.
Na POP tv ste začeli delati pred šestnajstimi leti in ste nadaljevali tudi po upokojitvi. Zakaj ste šli tja, ko pa ste začeli na nacionalni televiziji?

Odkrito bom povedal. Nacionalna televizija je imela občasne muhe in nam je vsake toliko rekla, da nas ne potrebuje. Ko so hoteli, da nadaljujemo, so poslali pogodbe, menda po kurirju. Pogovoril sem se s kolegi, zvedel, da ima neka kolegica začetnica enako pogodbo kot jaz, in sem jo dal v predal. Tam je ostala, nihče me ni nič vprašal. Leta 1995 je k meni prišel Tomaž Perovič kot šef novega informativnega programa na POP TV in me povabil k sodelovanju. Odgovoril sem, da moram premisliti in kot funkcionar države Slovenija dobiti dovoljenje od ministra Gantra. Naslednjič sem privolil.
Plačilo je bilo spodobno?
Spodobno. Malo večje kot na nacionalni televiziji. Tako sem imel vsak četrtek oddajo, zanjo sem vse pripravil sam. Tudi teh osem let, ko sem upokojen. Moram priznati, da so me na zavodu oziroma agenciji lepo sprejeli, mi celo dali računalnik, da sem vse pregledal.
Ampak tako gladko tudi ni šlo: malo so se jezili na vas zaradi komentarjev, ki ste jih povedali med napovedovanjem vremena.
Poslali so mi pošto gledalcev. Pritožili so se, ker sem povedal, da je bila Celovška zaradi navijačev posuta s črepinjami in sem moral nesti kolo. In še enkrat, ko mi je urednik rekel, naj ne komentiram toliko, ker ljudje niso zadovoljni. Domneval sem, da je bila zaradi komentarja odpovedana kakšna reklama.

Moč javne besede v medijih.
Je, čeprav sem pozneje tudi sam obupal v smislu, da psi lajajo, karavana gre pa dalje. Tudi moja beseda in moja kritika nista nikjer nič zalegli.
Bo pa morda zdaj, ko smo spet v takšnem obdobju, da potrebujemo pametne besede.
Zdaj jaz nisem več, hahaha.
Kaj se dogaja našemu narodu?
Mislim, da je imel Janez Stanovnik prav, ko je rekel, da smo hlapci in da bomo hlapci ostali. Včasih uporablja ostre besede, ampak razumem ga, ker desna stran enači partizanski boj s povojnim položajem. Tega se ne more enačiti! Nekateri spreminjajo zgodovino.

Na tej osnovi stare zamere porajajo nove v mladih ljudeh, se umetno vlečejo naprej. In to je naša velika težava.
Bojim se, da bo to ostalo in da nas ne bo pripeljalo v boljše čase. Pa sem imel težavo v ostrejših časih, saj zaradi nečlanstva v ZK nisem napredoval prej. A to me ni motilo: vedel sem, kdo sem, kaj znam, česa sem sposoben. Če tega zaradi političnih razlogov niso mogli upoštevati, pač niso mogli. Ves čas sem bil enakega mišljenja in sem še danes. Nisem hotel iti v partijo, a nisem nikogar za nič krivil. Ne vem, zakaj je treba vedno iskati krivca.
Da se skrijejo lastne napake?
Oblast je slast, to se nedvoumno kaže pri večini politikov. Pa Pahorja, recimo, zelo cenim, a ne kot predsednika vlade, saj je za moje pojme za to premehek, cenim ga kot poštenjaka. Je pa še kdo dobro misleč in hoče za ljubo deželo na sončni strani Alp narediti kaj dobrega. Nikakor ne morem ceniti nekaterih osvoboditeljev desetdnevne vojne, ki so se tako prikopali do bogastva. Zadnjič sem bral prispevek Kožuhove, ki je bila takrat v parlamentu in si ne more odpustiti, da je glasovala za takšne zakone, kakršne so si pisali gospodje, da so luknje v zakonih izkoriščali za bogatenje.

Več v Jani št. 3

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ