Nisem tak genij, kot si ljudje predstavljajo
Na vroče ponedeljkovo popoldne me je pričakal doma, na svojem vrtu. Sedela sva na klopi za mizo poleg vrtne hiške, kjer ima 3D printerje, ki so njegova zadnja obsesija. Poznava se že tri desetletja – od takrat, ko sem po naključju prišla v ekipo revije Ž, ki ji je urednikoval. Zame je genij, ker sem ga imela priložnost opazovati pri delu, videla gore pošte, ki je prihajala na njegov naslov, občudovala njegovo vztrajnost, da je pri vsaki stvari, ki se je je lotil, prišel na vrh. Najini pogovori so bili pogosto kot pingpong – vsako moje vprašanje je zabil s kratkim odgovorom. Tokrat je bilo drugače. Morda zato, ker mu je malo dolgčas, saj je kot voditelj na dopustu, drugi izzivi pa mu ne zapolnijo celega dneva. Po pogovoru je odkolesaril v Mostec, kjer v zadnjem času pogosto igra šah.

Kako ste?
Kar v redu. Zdaj, ko smo končali sezono Piramide, se moram malo zamotiti, ker čez poletje oddaje pač ni. Živim normalno poletno življenje in tudi intervjuji mi pridejo čisto prav, še posebej s starimi znanci.
Imeli ste obdobje, ko si medijske pozornosti niste želeli. Pa je bilo tudi obratno, da ste komaj čakali, da boste v medijih?
Ko sem bil še mulc v Videošponu, sem bil prvega intervjuja strahotno vesel. Bilo je vznemirljivo, čeprav se niti ne spomnim, kateri je bil prvi. V časih Milijonarja pa je bilo intervjujev toliko, da mi je postalo zoprno, ker nisem znal česa novega povedati. Vprašanja so se običajno ponavljala. Vlekli so na plan ene in iste teme o biljardu in pokru … Težko je biti v intervjujih svež in originalen, če jih je preveč. Zdajle je bilo sicer nekaj odmora, tako da morda lahko poveva kaj svežega.
Ali pa na preteklost pogledava z drugimi očmi! Rekli ste, da ste imeli največ intervjujev v času Milijonarja. A že v času Videošpona in revije Ž ste v uredništvo nosili ogromne žaklje pošte. Niste bili takrat na vrhuncu?
Kar se pošte tiče, gotovo, ampak takrat še ni bilo interneta. Pošiljali so se razglednice in pisma. Po prihodu interneta pa je začela prihajata e-pošta, zdaj so v igri selfiji, kar je včasih malce mučno. Včasih so hoteli imeti ljudje avtograme, danes pa hočejo imeti selfi …
Pri Videošponu ste imeli še svojo blagovno znamko kavbojk! Kako to, da je za vas vrhunec vseeno Milijonar?
V časih Videošpona sem bil priljubljen med mladimi, pri Milijonarju pa tudi med starejšimi, ker je bila to značilno družinska oddaja, kar si takrat v televizijskem programu redko našel. Tudi temu pripisujem velik uspeh Milijonarja.
Že od začetka ste bili nekaj posebnega. Na začetku 90. ste naredili revolucijo v jeziku, opustili ste knjižno slovenščino pri nastopih na televiziji in radiu, tudi vodili ste drugače kot vsi pred vami – sproščeno. Kako zelo ste bili priljubljeni, je današnji mladini težko razložiti.
Joj, vedno zardevam, ko me kdo preveč hvali.
Kaj se še niste navadili na komplimente?
Ne, nisem se.
Danes ima lahko, na primer, Senidah deset milijonov ogledov na spletu, pa vseeno ogromno ljudi ne ve, kdo je. Domnevam, da nihče ne bo več tako priljubljen, kot ste bili vi takrat.
Danes je priljubljenost razdrobljena. Takrat je bilo manj znanih obrazov. Zaradi interneta, vplivnežev, množice videovsebin, pa televizijskih programov je znanih obrazov več. Težko se bo priljubljenost še osredotočila samo na enega.
Tudi globalnih zvezd ni več. Nove Madonne ali Michaela Jacksona ali Jamesa Deana ne more več biti, se strinjate?
Imate prav. Tudi več filmov in nadaljevank se snema in spet je priljubljenost razdrobljena. Včasih smo glavne zvezdnike znali našteti na prste obeh rok. Danes se seznam dobrih igralcev kar ne neha. Včasih sta bila pojem Pacino in De Niro, potem pa dolgo nič. Med ženskami pa Meryl Streep in spet dolgo nič. Danes pa gledam ameriški film z manj znanimi igralci, pa si vseeno rečem, kako noro dobri so. Morda je to zato, ker je bil včasih hollywoodski sistem narejen na zvezde. Filme se je oglaševalo glede na igralce: Clark Gable v V vrtincu, Greta Garbo v Ninočki. Zdaj pa je na plakatih večji naslov filma, spodaj pa z manjšimi črkami piše, kdo igra.
Ste kdaj razmišljali, da ste naredili napako, ko ste zajadrali med radijske in televizijske zvezdnike, čeprav ste še kot študent prejeli nagrado za igro in bi očitno lahko bili tudi kot igralec vrhunski?
Zagotovo nisem naredil napake! Če sva iskrena, se z Bakovičem, Škofom, Gojcem, Mandićem, Vargo, Novakom težko primerjam, kar zadeva igralske spretnosti. Saj sem zanimiv lik, igral sem v gledališču in bil pohvaljen, pa v filmih in enkrat dobil celo vesno za najboljšega igralca … Vseeno se pa zavedam, da nisem na njihovi ravni. Dobro je, da se včasih pojavim, in takrat se potrudim. Če pomislim za nazaj, mislim, da tudi osebnostno ne bi zmogel takšnega načina življenja: vsakodnevne vaje, vsakodnevno nastopanje v predstavah, ki niso vse zanimive za občinstvo in posledično uspešne. Tako da nisem naredil napake. Življenje me je porinilo tja – po srečnem naključju morda – kjer sem zavohal, da lahko pustim svoj pečat. Zagotovo ne obžalujem, da sem se lotil televizije. Seveda pa obžalujem, da v gledališču nisem toliko zaželen, da bi odigral kakšno vlogo, ker sem v očeh gledališke srenje nekakšen odpadnik, češ, ah, ta je šel pa na televizijo … Enako se je zgodilo legendarnemu Mitu Trefaltu. Tudi on je bil na AGRFT in je hotel postati igralec, a ko je zajadral na televizijo, ga gledališče ni več povohalo. Niti filmske vloge ni dobil.
Več v reviji Zarja Jana, št. 26, 29.6. 2021
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se