Bil je reven in bil je bogat. A nikoli ni bil zaljubljen v denar. Kar je sreča, kajti dvajsetmilijonskih honorarjev mu ne ponujajo več. Hotel je nastopati v resnih filmih in si je željo uresničil, a ponudbe za butaste komedije (ki »poneumljajo Ameriko«, so mu očitali kritiki), ki so prinašale tudi vrtoglavo visoke honorarje, so se osušile. Kaj te dni počne nekdanja superzvezda Jim Carrey? Nastopa v komedijii, kjer si platno dali s šestimi pingvini (Pingvini gospoda Popperja). Ne zato, ker bi moral, razumete, temveč izključno zato, ker je zaljubljen v pingvine. Je rekel.

Pet in pol: razčistimo najprej s tistimi dvajsetmilijonskimi honorarji: »Veste, številka v časopisu je eno, ampak potem morate od tega odšteti 35 odstotkov za provizije, nato pridejo davki, tako da jih nazadnje iz dvajsetih milijonov ostane pet in pol. To je še vedno osupljiva vsota, ni pa dvajset milijonov. Verjemite, ne ponašam se z denarjem. Ljudje so izgubili premoženja, ob katerem je moje videti mikroskopsko. Nikoli se ne moreš zanašati na to. Ljudje, ki to počnejo, sami rinejo v težave.«

In še to je zatrdil: »Denar me ne impresionira. Gre na račun in potem z njim delam, kar pač moram. Denar izbriše del strahu – saj veste, strahu pred prihodnostjo. Ta dežela je precej grozljiva, če si ne narediš zaloge za hude čase. Ne kupujem si maseratijev, ker me take stvari niso nikoli zanimale. Nazadnje bom verjetno končal z dvema hišama, eno, da se imaš kam umakniti, in eno v mestu. Precej skromen sem.«

Obljuba v denarnici: skromnosti se je naučil že zgodaj. Moral se je.  James Eugene Carrey, letnik 1962, najmlajši od štirih otrok kanadskega glasbenika, ki ni bil strašansko spreten z denarjem, pa je zato družina poznala tako dobre kot slabe čase. Iz življenja v srednjem razredu so Carreyjevi padli v revščino in so morali nekaj časa živeti v avtomobilu. Vsi štirje otroci so si poiskali delo, da so pomagali vzdrževati družino. Jim je po šoli še osem ur delal v tovarni. »Če mi ne bi uspela kariera v show businessu, bi danes verjetno delal v tovarni jekla v Hamiltonu v Ontariu,« je rekel. Ampak le kako mu ne bi uspela kariera, ki si jo je izbral že v zgodnjem otroštvu? Pravzaprav je bil rojen za komika.

Pri desetih letih je poslal svoj življenjepis v humoristično oddajo Carol Burnett, ampak tam ni bilo posluha za desetletne komike, pa je vadil doma in v šoli. Z učitelji je sklenil dogovor – da ni motil pouka, so mu po pouku dovolili nekaj minut nastopati pred sošolci. V hudih časih je hodil spat v čevljih za step – ker pač človek nikoli ne ve, kdaj se bo sredi noči pokazala potreba, da malce razvedri starše. Pri petnajstih je že nastopal kot stand up komik, pri sedemnajstih se je že lahko preživljal z nastopi, nekje vmes je pustil šolo in pri devetnajstih sklenil, da je čas, da zavzame Hollywood. In mu je tudi uspelo, samo da ni šlo v naletu, temveč bolj v počasnem posnetku. Saj ne, da ni dobival vlog, a nobena mu ni prinesla posebnega uspeha.
Pri enaindvajsetih si je napisal ček za deset tisoč dolarjev, unovčljiv  deset let pozneje, in ga je vedno nosil v denarnici. Enajst let pozneje, leta 1994, ga je dal umrlemu očetu v prsni žep. Takrat bi ček že imel kritje, kajti 1994 je bilo Jimovo leto.

Pravi način: že leta poprej se je spoprijateljil s temnopoltim komikom Damonom Wayansom (Poslednji skavt) in ko je Waynsov starejši brat Keenen Ivory Wayns začel ustvarjati oddajo televizijskih skečev In Living Color (1990-1993), so Carreyja povabili zraven. Ustvaril je nekaj nepozabnih likov, med drugim bodibilderko Vero Di Milo, ki je s svojim telesom počela zares neverjetne stvari.

Njegova vrsta fizičnega humorja je bila kot ustvarjena za naslovno vlogo v filmu Ace Ventura – nori detektiv (1994), ki je bil njegova prva uspešnica. In potem je imel isto leto še dve, najprej Masko, zaključil pa je z Butcem in butcem. Nič čudnega, da so rekli, da poneumlja gledalce, ampak on je rekel, čakajte malo, »ljudje se radi smejijo in večina jih humor najde vsepovsod, kar je super. Dajati komediji nalepke je absurdno. Si butelj, če se smejiš prdcu? Po mojem ne.«
Hvala bogu, da je uspeh prihajal počasi, je rekel, »kajti pred desetimi leti ne bi bil sposoben prenesti pritiska, s kakršnim se spopadam zdaj. Kar ubil bi se. Ja, delal sem, kot črna živina in to je pravi način, da se mi je zgodilo.«
Ampak on je hotel dokazati, da je tudi dober igralec in s filmoma Trumanov show (1998) in Človek z lune (1999) je naredil prav to. In dobil dva zaporedna zlata globusa. Povabili so ga podeljevat oskarje, nominacije mu pa niso dali, na kar jih je opomnil kar z odra: »Čast je že to, da te nominirajo … oh, ne!«
Pritisk, ki se vedno drži superzvezdništva, je še kako občutil – čeprav je to priznal šele leta pozneje.  »Res sem očarljiv, a vsake toliko zobam pomirjevala,« se je šalil. No, napol šalil. Ali pa je bil čisto resen. Larryju Kingu je nekoč priznal, da ima težave z depresijo. Rekel pa je tudi – in dvignil vihar – da pomirjevala pri depresiji niso rešitev.

Na vrhu je samotno: uspeh v karieri in sreča v zasebnem življenju ne gresta vedno z roko v roki in Carrey je bil poklicno vsekakor bolj uspešen kot zasebno. S prvo ženo je imel svojega edinega otroka, hčerko Jane (ki mu je lani rodila vnuka), a zakon ni preživel njegovega vzpona k slavi. Leta 1994 sta šla z ženo narazen, leto dni pozneje sta bila uradno ločena, naslednje leto pa se je Carrey poročil s soigralko iz filma Butec in Butec Lauren Holly, a drugi zakon ni trajal niti leto dni.
Naslednjič se je spet zaljubil na snemanju, a s soigralko iz komedije Jaz, Irene & jaz Renee Zellweger, sta prišla samo do zaroke, nato pa sta se razšla. Dobra štiri leta je prijateljeval z igralko Jenny McCarthy, a tudi z njo sta se lani razšla.
»Ponavadi sem dolgo pokonci, ne zato, ker bi žural, temveč zato, ker je takrat edini čas dneva, ko sem sam in mi ni treba nastopati,« je rekel. Na vrhu je hudo samotno.