Neodvisna revizija, ki jo je plačal mednarodni Unicef, ni ugotovila večjih nepravilnosti v delovanju slovenskega Unicefa – a revizijsko poročilo ni dostopno javnosti. Civilna iniciativa Za boljši Unicef se v to poročilo ne spušča, temveč javno sprašuje Unicef o poslovanju društva, o negospodarnem ravnanju in nepravilnostih, na katere je vodilne v Ženevi leta 2009 opozoril Miran Boštic (zdaj odstavljeni član!), ter ne nazadnje o moralno-etični neoporečnosti humanitarne organizacije. Nedavna skupščina Unicefa ni prinesla odgovorov na zastavljena vprašanja, bi pa kot članico Unicefa skoraj izključili Spomenko Hribar. Zaradi vsega naštetega Gašper Tič iz civilne iniciative (spet) javno zastavlja svoj glas.

Pred dvema letoma ste »vznemirjali« javnost zaradi Šentjakobskega gledališča, zdaj zaradi Unicefa: Žarka Brišar Slana vam je v Odmevih med pogovorom večkrat očitala, da ste na odru – vam igranje ne zadošča, pa ste se lotili Unicefa?
Ona že ve, a v nasprotju z njo vi zagotovo veste, da sem na odru potešen! Čutim se dolžnega skrbeti še za kaj drugega, ne le za lastno rit, nekatere stvari so v življenju preprosto »prav«, zanje se je treba boriti. Reagiram tudi zato, ker sem izvedel resnico o delovanju Unicefa: če ne bi reagiral, bi bil sokriv. Oglašam pa se tudi zato, ker se mi zdi Unicef del večjega problema celotne družbe: gre za absoluten propad sistema vrednot, pravne države, človekovih pravic! Treba se je ukvarjati s tem, čeprav si ne delam iluzij, da sem mesija ali rešitelj. In če že imam to srečo v življenju, da nimam večjih težav v smislu pomanjkanja sredstev za preživetje, da sem zdrav in uspešen v svojem poklicu, bi bilo egoistično, da živim samo zase in da bi svoj ugled javne osebe izkoriščal samo za to, da bi novinarjem odgovarjal na nepomembna vprašanja.
Kakšna je resnica o Unicefu glede na dokumente, ki vam jih je uspelo dobiti in pregledati, glede na pogovore?
Ne delam si utvare, da sem se dokopal do najodločilnejših dokumentov, sem pa videl marsikatere, ki jih posedujejo nekdanji člani Unicefa. Videl sem tudi dokument, ki opisuje trening obnašanja v kriznih situacijah, ki ga izvaja sedež Unicefa po vsem svetu – taka, kot je sedaj pri nas, se je zgodila že v devetih državah! Svoje predstavnike so usposobili, mislim, da jim je uspelo usposobiti tudi slovensko vodstvo v duhu arogance in ignorance, ki jim jo v civilni iniciativi očitamo. Na skupščini Unicefa smo slišali, da je pojmu ignorance najbližji pojem tolerance in da so molčali iz spoštovanja do drugače mislečih – do nas! Dve točki zatem so hoteli kar izključiti Spomenko Hribar in Munca, a so v resnici izključili Breskvarja in Boštica, nekdanjega sedemletnega prostovoljca ter predsednika! Seveda so uporabljali sredstva prepričevanja iz dokumenta in dogme, ki jih poslušamo ves čas. Največkrat smo slišali: Zrimo v prihodnost, pozabimo preteklost – če prevedem: nihče ne bo prevzel odgovornosti, gremo naprej in pozabimo na to, kar se je dogajalo. In slišali največkrat zlorabljena argumenta: Delati v dobrobit otrok ter Vsak, ki je drugače misleč, je kriv, da bodo otroci dobili manj.
Vzbujanje slabe vesti torej.
Seveda. Zanimivo je bilo tudi slišati, da je morala relativen, raztegljiv pojem in popolnoma individualna kategorija. Kar lahko velja za moralo osebnega značaja in pri osebnih stvareh ter vedenju, s katerim drugim ne škodiš, ne pa v smislu družbe.

Ste videli tudi dokumente, ki bi lahko zanikali revizijsko poročilo?
Zelo težko bi si to upal trditi, saj vemo, kako se pripravlja gradivo za revizijo. Očitati ne smem, ker bi bila to zloraba nepreverjenih podatkov, a sporno se mi zdi, recimo, da člen v pogodbi direktorici Maji Vojnovič omogoča ob morebitnem odstopu s položaja, pa čeprav po pol leta mandata, odpravnino v višini 11.700 evrov in vse plače za obdobje preostalih treh let in pol. Je to primerno za humanitarno organizacijo, je to moralno nesporno dejanje? Meni se zdi to sporno! Opozarjamo, toda moralna in etična plat sta v naši državi (v politiki, gospodarstvu, vzgojno- izobraževalnem sistemu) zelo relativna, celo zasmehljiva pojma! A ker ni etike niti v humanitarni organizaciji, se mi zdi, da smo zapluli res globoko!
Zdaj že razvpito skupščino Unicefa je vodila podpredsednica Unicefa Žarka Brišar Slana.  Je odgovorila na vprašanja civilne iniciative Za boljši Unicef?
Čeprav smo vložili prošnjo za odpoklic vodstva na dnevni red skupščine več kot pravočasno in po statutu, točka ni bila uvrščena, češ da je prošnja prispela prepozno in da so bila soglasja podpisana, preden so se ljudje včlanili. Bile so kršitve statuta – tudi pozneje: nečesa tako avtoritarnega, kot je bilo vodenje skupščine, še nisem videl! Sprejeli smo poslovnik skupščine, a ga je z glasovalnim strojem prijateljev, sinov in vnukov podpredsednica prekršila kljub našim opozorilom že pri dnevnem redu. Razprava je bila šele pod osmo točko, predsednica častnega razsodišča, gospa Živa Vidmar, ki članom iniciative med drugim piše žaljiva pisma na moralno neoporečen način (nasmeh) in v stilu gospoda Piccarda, ki je grozil Martinu Breskvarju, da bomo vsi v civilni iniciativi onemogočeni in oblateni s pomočjo najvišjih organov, na katere bodo vplivali…, je hotela izključiti članico Spomenko Hribar, Matica Munca, Martina Breskvarja in Mirana Boštica – zaradi klevetanja, blatenja, Spomenko pa zaradi članka Dobrodelna mafija!
Kako je mogoče, da humanitarna organizacija zbere na leto približno tri milijone evrov in pol ter jih porabi milijon in pol za to, da obstaja – ste na to vprašanje dobili odgovor?
Te informacije so podali ljudje na podlagi dokumentov in finančnih poročil, ki jih imajo, a v revizijsko poročilo se ne morem vtikati. Zame so dovoljšen razlog za odstop vodstva že to, da ni bilo lanske skupščine, aroganca do ambasadork, ki jima v dveh letih niso odgovorili na vprašanja, odnos do civilne iniciative in medijev …

Konec koncev je Goran Klemenčič iz protikorupcijske komisije javno povedal, da obstajajo razlogi za utemeljen sum kaznivih dejanj.
Res je, a pri slovenskem Unicefu to zanikajo, to so same laži, zmešalo se nam je, podtikamo, lažemo … Kot ste rekli, ni mi dovolj igralski poklic in to sem slišal tudi na skupščini, tam so rekli še, da v civilni iniciativi delamo iz osebnih interesov, medijske osebnosti spet želijo medijsko pozornost … Mimogrede so nas vse žalili na osebni ravni. 
Očitek, namenjen vam, je tudi, da ste član Unicefa le en mesec.
In že sem kot član (to pomeni le moč glasovanja) na skupščini izstopil iz Unicefa. Za Unicef dela več tisoč ljudi – nečlanov, ki delujejo kot donatorji, darovalci – to je Unicef. In kot takšen sem deloval tudi sam veliko let.
Očitajo vam tudi, da ni vaših vplačil v Unicef.
Beležena so na Nataša Tič Ralijan in na prijavnici piše Družina! Glede najine dobrodelnosti imam čisto vest, Nataša je skoraj obsedena z dobrodelnostjo prek organizacij, ki delajo pošteno in transparentno ter si zaslužijo darovanje! A zdaj smo po njihovem mi krivi, da bodo otroci lačni: nabijajo slabo vest, saj obstajajo območja, kjer ima Unicef primaren dostop, a jaz in moji somišljeniki smo želeli le, da tisti otrok tam dobi vse, kar mu pripada! Če vemo, da bi moral otrok, ki dobi en evro, dobiti recimo pet evrov, smo želeli, da jih dobi pet! Pa še to je vprašljivo, če grejo za cepiva. Zakaj že ena najbogatejših vej gospodarstva – farmacija –  cepiv ne donira?! Zdaj bo javnost nehala donirati in za to je krivo vodstvo Unicefa: če jim je res toliko do poslanstva, naj znižajo stroške, ki naj ne znašajo štiri evre, temveč, recimo, dva, pa bodo otroci dobili več. Če bomo dosegli, da bodo odgovorni začeli razmišljati tako, bom srečen! A ne bodo spremenili nič. Izstopil sem, Nataša bo kot eden od staršev sveta ukinila trajnike, zanje ne mislim več nastopati, saj se Žarka Brišar Slana ni med nastopom v Odmevih spomnila niti ene od predstav za dojenčkom prijazne porodnišnice (projekt Unicefa), ki sem jih odigral. Ona je javnosti pokazala svoj portret in mislim, da so odzivi javnosti prav primerni.

Kako bo s civilno iniciativo?
Mi moramo iti naprej in se posloviti od zgodbe Unicefa. Unicef naj dela naprej po svoji vesti, kar bo težko, saj, kot kaže, vesti nima, ljudje naj po svoji vesti vplačujejo, a mislim, da jim tej organizaciji za zdaj ni več treba. Ne bi pa bilo prav, da nehajo darovati: veliko ljudi živi, ki jim je do resnične dobrodelnosti, in treba je priti do seznama, kateri slovenski dobrodelni organizaciji je dobro darovati in kateri ne. Treba je apelirati na državo, da imenuje »socialno policijo«, skupino prostovoljcev, ki bi prostovoljno in brez zaslužka nadzirala prostovoljne organizacije. Darovati ne smemo nehati, Slovenci letno povprečno na prebivalca darujemo 87 evrov! Veliko denarja! In se sprašujem, kako je možno, da se ta svet ne izboljša – ker vodilni ne želijo, da bi se: kako boš pa vladal srečnemu narodu, ki ga ni strah?! Ta filozofija se je razpasla v vse pore naše družbe!
Vas je kdaj strah, kdaj razmišljate o možnih posledicah zaradi brezkompromisnega izpostavljanja, ki bi lahko doletele vas in družino?
Pomislim na to, ja. A je to treba delati: toliko pozitivnih odmevov javnosti dobivam, pa ne le prijateljev in znancev, ljudi s ceste, ljudi, ki me kličejo! Ljudje so tako srečni, kadar kdo javno pove kakšno stvar s srcem: laži, nategovanja in tega, da se nekdo dela norca iz njih, imajo dovolj! Ljudje živijo čedalje slabše, toda nihče v državi ni kriv in odgovoren, nihče na svetu ni kriv, revizije so v redu, vsi odgovorni delajo super – ljudje pa živijo slabše. In nihče ne odgovarja. Enako pomembno je, da slovenski delavec z mizerno plačo, ki daruje pet evrov, ve, da ta denar pride na cilj, do otroka, njegova pravica je, da to ve, kot je pravica afriškega otroka, da pride do hrane! Samo vzajemno je to možno rešiti.
Saj pomislim na možne posledice, se ustrašim za družino, a resnico je treba govoriti: oče sem, dolžan sem dajati vzgled svojim otrokom – v družbi ga imajo zelo malo … In če se vrneva na začetek, k igralstvu, ki mi ga je v Odmevih očitala gospa podpredsednica, lahko skleneva s humorjem; če bi se dalo lačne nahraniti z njeno nedemokratičnostjo in skakanjem v besedo, bi bila svet rešen in Unicef nepotreben!

Več v Jani št. 27

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: JAKA KOREN