Gre za prvo slovensko kampanjo proti sladkorni bolezni, za prizadevanje Zavoda za izobraževanje o diabetesu in ambasadorjev projekta, ki so začutili, da gre za akcijo v dobro vseh ljudi naše dežele. Gre za boj in preventivo proti tihemu, a nevarnemu ubijalcu, ki se priplazi neopazno, ko ga opazite, pa je običajno že zelo pozno. Med ambasadorji kampanje je tudi Matjaž Javšnik, ki je tokrat spregovoril o svojem življenju s sladkorno boleznijo.

Matjaž je že kot otrok izkusil, kaj pomeni biti bolan. Vse do pubertete je bil hud astmatik, tako da je bilo njegovo otroštvo precej drugačno od razigranega otroštva vrstnikov. Veliko časa je prebil v postelji s knjigami in filmi ter poglobljenimi pogovori in igrami z očetom. To ga je zaznamovalo. A je iz vsega, tudi iz izkušnje z boleznijo in trpljenjem, potegnil najboljše. Pravzaprav ga je vse skupaj oplemenitilo, tako da je postal odličen igralec, izvrsten improvizator in dober organizator.

»Z očetom sva se dolge ure igrala tako, da je on začel pripoved z določenim stavkom, ki sem ga jaz nato nadgradil v zgodbo. S tem sem razvijal svojo domišljijo in sposobnost improviziranja, kar mi zdaj pride zelo prav v poklicu, ki sem si ga izbral. Pri režiranju ali organiziranju projektov in festivalov mi pride prav tudi to, da sem se takrat zaljubil in poglobil v šah, edini »šport«, ki mi je preostal, saj zaradi astme nisem bil sposoben naporne telesne dejavnosti. V tistih letih sem se naučil, da je treba tudi iz bolezni potegniti najboljše in da jo moraš sprejeti kot prijateljico, ki ti jo je namenila usoda. Podobno sem sprejel sladkorno bolezen, ki so mi jo pred leti odkrili povsem po naključju, ko sem si zaradi radovednosti preveril krvni sladkor,« pripoveduje Matjaž. Obiskala sem ga v Piranu, tam se je iztekal Festival otroške ustvarjalnosti in živahnic Zrno soli. Matjaž je direktor festivala.

Družinska bolezen. Res, da je v Matjaževi družini obstajal diabetes, tako da je površno poznal zahrbtnost te bolezni, a šele ko se je z njo srečal sam, je spoznal, da ni vrnitve in da gre za bolezen, ki jo je treba skrbno brzdati z izbranim načinom prehrane in drugačnim življenjskim slogom.
A kako vse to združiti z njegovim poklicem, ki prinaša stres, ki zahteva vsega človeka, človeka, polnega strasti, ki ne brzda svojih čustev in ki, ko ustvarja ali nastopa, ne gleda na uro in ne razmišlja o zdravi malici ter preventivnem počitku?

»Jaz ne morem stati na eni nogi in čakati, da mi zraste brada,« nam je Matjaž v šali, a slikovito opisal bolj umirjen življenjski slog, ki bi ga moral sprejeti zato, da bi »ugodil« bolezni. »Zame bi bilo najbolje, da bi bil državni uradnik, ki natančno ve, kdaj ima malico in kdaj se mu konča delovni čas, po katerem si privošči počitek in gibanje v naravi. A jaz sem to, kar sem, rad imam to, kar počnem, in če bi si poleg vseh stresov, ki jih prinaša moj poklic, privoščil še adrenalinski šok strahu pred boleznijo, če bi pred njo pokleknil in se ji popolnoma prilagodil, to ne bi bil več jaz,« pravi Matjaž, ki je sicer znan po odločnosti in neustavljivi duševni moči. Zato je bilo več kot pričakovano, da ima drugačen odnos do sladkorne bolezni.

Več v Jani št. 32, 7.8.2012