Že dlje imam težave z glavoboli in vrtoglavico. Prosil sem zdravnico, da me da na CT, pa pravi, da je bolje, da ne silim v takšno diagnostiko, ker utegne biti nevarna. Ko pa je očeta zadela možganska kap, so mu takoj naredili CT in takrat nihče nič ni omenjal, da bi bilo to lahko nevarno. Zato me zanima, ali je to še en »varčevalni ukrep« zavarovalnic in ali je CT res nevaren?
Jonas K.
Poleti sem imela prometno nesrečo. V njej sem si poškodovala čeljust, dobila več zlomov, imela dve nagneteni rebri in premik ledvic. Sestavni del oskrbe je bilo tudi ogromno rentgenskih in CT-posnetkov. Sama več ne vem, kolikokrat so me že slikali. Čakata pa me še dve operaciji, pri katerih bodo zagotovo ponovno hoteli vse poslikati in pregledati. Skrbi me, koliko obsevanja sem že prejela in koliko ga moje telo še lahko zdrži. Ali lahko kaj storim, da bo tega manj? Mogoče poznate kakšno naravno rešitev, da vsaj popravim posledice, če ne bo možno prepričati zdravnikov, da me manj obsevajo z rentgenskimi žarki in CT-jem?
Ljuba iz Domžal
Obe vprašanji se dotikata diagnostičnih postopkov, ki vključujejo ionizirajoča sevanja. Ponavadi nas začne ta tema zanimati, ko že zberemo polno mapo izvidov, še bolje pa bi bilo, da bi o tem več vedeli, še preden se odpravimo na diagnostične preiskave. Radioaktivnega sevanja, ki ga prejmemo v diagnostičnih preiskavah, je čedalje več. Lahko se tolažimo, da smo še vedno malce za evropskim povprečjem, zagotovo pa je pomenljiv podatek, da diagnostika predstavlja vse večji delež sevanja, ki ga prejmemo v današnjem času. Po podatkih UVPS za leto 2014 znaša skupna obremenitev na prebivalca Slovenije 2,8mSv/letno. Od tega medicinska diagnostika z 0,7mSv prispeva 25 odstotkov sevanja, kar je dejansko največji vir obremenitev, če ne štejemo tega, kar znanstveniki imenujejo »naravno sevanje« in čemur se mu ne moremo izogniti.
Pri tem je treba opozoriti, da ima splošna statistika veliko hibo. Če nekdo izračuna, da je povprečna obsevanost zaradi diagnostičnih postopkov na slovenskega prebivalca 0,7mSv na leto, se to res ne sliši veliko. Če pa upoštevamo, da sto oseb v vaši bližini ni potrebovalo nobene rentgenske ali CT-diagnostike, so oni iz tega naslova dobili obremenitev 0 mSv, vi pa 70, kar pomeni, da ste bili v tem letu zaradi prejetega sevanja mogoče izpostavljeni 25-krat več od nekoga, ki takšne diagnostike ni potreboval. Ko statistika izračuna povprečje, s tem vedno razvodeni pomen sevanja za tistega, ki ga je prejel.
Koliko je sevanje nevarno. Vsako sevanje je potencialno nevarno, ker žarki gama lahko poškodujejo celične ovojnice in genski zapis, kar pomeni, da lahko sprožijo degenerativne spremembe v celicah. Pred letom 2011 so uradne ocene tveganja za sevanje v količini 100 mSv trdile, da gre za količino radiacije, ki dokazano povečuje nevarnost, da boste v prihodnosti zboleli za rakom. Po letu 2011, ko je nesreča v Fukušimi (ki še ni sanirana) povečala izpostavljenost sevanju v velikem delu našega planeta, je to opozorilo izginilo iz tabel in v novih znanstvenih ocenah tveganja za sevanje je za 1000 mSv (kar je desetkrat več od količine, ki je bila označena za nevarno prej) zapisano, da ne bo povzročalo drugih simptomov razen rahlega poslabšanja krvne slike. Ko nas bo doletela še kakšna nesreča nuklearke »v soseščini«, je pričakovati, da bo ocena tveganja ponovno spremenjena in da bo naenkrat postalo varno še tisto, kar je danes rakotvorno. Tako namreč deluje sistem, statistika pa le nemo opazuje nenehen porast rakavih obolenj.
Če ne želite biti del takšne statistike, je dobro spoznati nevarnosti in se jim izogniti ali vsaj zmanjšati njihov vpliv na naše zdravje. Veliko o tem lahko preberete tudi v priročniku Naravne rešitve za radiacijo, ki bi ga lahko imenovali tudi vodič za preživetje v 21 stoletju, saj vsebuje konkretne napotke, kako se znajti pri vse večjem radioaktivnem sevanju, ki smo mu izpostavljeni na različnih področjih. Kaj torej morate vedeti, preden se odpravite na rentgensko ali CT-slikanje?
Kako nevarno je rentgensko slikanje? Rentgenska slikanja so za telo veliko manj obremenilna kot računalniška tomografija (CT-diagnostika). Odvisno od dela telesa in načina izvajanja preiskave boste pri rentgenski preiskavi prejeli od 50- do celo 350-krat manj sevanja kot pri CT-diagnostiki.
Pri rentgenskem posnetku gredo žarki skozi vaše tkivo enkrat in že ustvarijo sliko. Pri CT-diagnostiki gre za veliko število zaporednih rentgenskih posnetkov, ki jih naredijo, kot da bi »rezali klobaso«. Odvisno od potrebe naredijo en posnetek na vsak milimeter ali vsakih nekaj milimetrov tkiva, da dobijo tridimenzionalno sliko. V praksi to pomeni, da bodo za, npr., glavo, ki ima premer 20 cm – če delajo posnetke na 1 cm razdalje – potrebovali 20 posnetkov. Če želijo zdravniki sliko prereza na vsakih 0,5 cm, bodo potrebovali 40 posnetkov vaših možganov.
Res je, da CT-diagnostika omogoča večstranski pogled, vendar niti približno ne zagotavlja sorazmerno boljše diagnostike. Statistika kaže, da s 3D diagnostičnimi metodami izboljšamo diagnostiko le za 7 odstotkov. Se res splača prejeti 10-, 20- ali celo 100-krat več obsevanja za 7 odstotkov boljšo diagnostiko? Vaša zdravnica zato ravna modro, če vas ne pošilja na takšno preiskavo, ki je že sama po sebi tvegana in jo je treba uporabiti le, ko bi bila njena neuporaba še veliko bolj tvegana.
Največje tveganje pri rentgenski diagnostiki izhaja iz dejstva, da imamo v Sloveniji še vedno v uporabi veliko stare opreme. Tudi usposobljenost za delo z napravami ni povsod enaka. Zato v Raopisu, časopisu Agencije za radioaktivne odpadke iz junija 2006, lahko beremo: »Uprava RS za varstvo pred sevanji (URSVS) pri Ministrstvu za zdravje je v preteklih letih izvedla več projektov, s katerimi je ugotovila, kakšne doze prejemajo pacienti pri diagnostičnih posegih po bolnišnicah in zdravstvenih domovih v Sloveniji. Doze se pri enaki preiskavi lahko med zdravstvenimi ustanovami razlikujejo tudi desetkratno! Iz rezultatov je URSVS določila referenčne diagnostične ravni, to je ravni doze, ki naj bi pri posamezni preiskavi z vidika sevanja ne bile presežene. Naslednji korak bo ugotavljanje vzrokov, zakaj so ponekod doze večje od referenčnih ravni.«
Od tega zapisa je minilo 11 let, v tem času je večina naprav, ki se uporabljajo v naših zdravstvenih ustanovah, postala le še starejša, v zdravstvu pa se kaže čedalje večja kadrovska podhranjenost tudi na tem področju. Primerjanje različnih ustanov je tako pokazalo, da je bolnik za RTG-snemanje ledvenega dela hrbtenice prejel 2m2 mGy v eni ustanovi, v drugi pa je za enak postopek prejel 18,1 mGy sevanja.
Vprašajte, koliko sevanja ste prejeli! Kako torej lahko izveste, koliko sevanja ste sami prejeli? Odgovor je preprost – ta podatek lahko zahtevate in so vam ga dolžni posredovati. Zahtevajte tudi to, da vas pokrijejo s svinčeno zaščitno obleko! To bi morali storiti, pa praviloma »pozabijo«, ker se jim mudi.
Več v Zarji št. 47, 21. 11. 2017
