Bil je »striček Walter«, znan obraz s televizijskega ekrana, ki je bil že skoraj član družine, bil je glas razuma in resnice, ki mu je Amerika verjela na besedo. V anketi leta 1972 so ga spoznali za človeka, ki mu Američani najbolj zaupajo. Tako je to.

Tako je to: z delom pri časopisu se je srečal že zelo zgodaj – raznašal je časopise. Na gimnaziji je bil športni urednik šolskega časopisa in tudi na teksaški univerzi je Walter Leland Cronkite delal pri časopisu, a ni končal študija. Začel je delati kot časopisni reporter, nato pa ga je v svoje naročje zvabil radio. Na začetku druge svetovne vojne je bil poročevalec agencije United Press in kmalu je poročal z bojišč po vsem svetu, vojska ga je jemala s sabo celo na polete – letel je s prvimi bombniki, ki so trosili svoj tovor nad Nemčijo, in z invazijskimi četami se je s padalom spustil na Nizozemsko. »V vojni sem bil pravi strahopetec,« je priznal, »ves čas me je bilo na smrt strah. Naredil sem vse, da sem se izognil bitki.« Čisto vsega očitno ne, saj je o bitkah poročal.

Po koncu vojne je poročal z nürnberškega procesa, pozneje je iz Moskve pisal o začetku hladne vojne med vzhodom in zahodom. Leta 1948 se je vrnil v ZDA in spet delal na radiu, dokler ga niso povabili k sodelovanju pri rojevanju televizije CBS. Pokrival je vse velike politične dogodke, od kongresov strank do predsedniških volitev, leta 1962 pa je začel voditi večerna poročila in postal najbolj znan obraz ameriške televizije. Zgodilo se je na hitro: v petek so mu povedali, da bo vodil poročila, v ponedeljek je že sedel v voditeljskem stolu. Tudi – ali predvsem – zaradi njega je CBS zaslovel po nepristranskem poročanju in je po gledanosti večernih poročil kmalu prehitel tekmece.
Cronkite se je naučil govoriti počasneje, da so ga gledalci laže razumeli. Znan je bil po tem, da je vsako oddajo končal z besedami »tako je to«, in po tem, da ga ni nič vrglo iz tira. Samo dvakrat se je zgodilo, da ni mogel krotiti čustev.

Nesmrtne besede, jasno: prvič je bilo leta 1963 po atentatu na predsednika Kennedyja. Samo dva meseca prej je imel Cronkite z njim intervju. Ko je Ameriki sporočal, da so predsednika umorili, je bil skoraj v solzah.

Strastno je spremljal raziskovanje vesolja, in ko je Apollo 11 pristal na Mesecu, se je prvič in edinkrat zgodilo, da je Cronkite ostal skoraj brez besed. »Rekel sem: Joj! Vau! Ježešna! Nesmrtne besede, jasno.«
Njegovo mnenje je bilo tako vplivno, da so včasih še predsedniki debelo požirali, kadar so se soočili z njim. »Kot predsednik sem vedel, da bo Walter do mene pošten,« je rekel Jimmy Carter. »Čeprav so bila njegova vprašanja včasih ostra, sem vedno užival v izzivu.« Zagotovo pa ni užival predsednik Lyndon B. Johnson, ko je Cronkite leta 1968 javno obsodil vojno v Vietnamu. »Če sem izgubil Cronkita, sem izgubil tudi srednjo Ameriko,« je vzdihnil poraženo in se odpovedal kandidaturi za še en mandat.
Cronkite je trdil, da ne razume, zakaj je tako vpliven: »Ne razumem svojega vpliva in uspeha. Da govorim umirjeno, včasih celo dolgočasno, je najbrž upravičena kritika. A svoj ugled sem gradil na poštenem, odkritem poročanju. Vse drugo bi bilo lažno.«
Upokojil se je leta 1981– in potem priznal, da mu je bilo takoj žal. »Rad bi rekel, da mi je bilo žal verjetno že 24 ur po tem, ko sem oznanil, da po 65. rojstnem dnevu zapuščam CBS. In to sem obžaloval vsak dan za tem.«
Tri tedne po njegovi upokojitvi se je zgodil atentat na predsednika Reagana. »Nikoli ne bi smel zapustiti mize v studiu,« je vzdihnil. »To pomislim vsakič, ko se zgodi kaj velikega.«

Kar bo, pa bo: bil je »glas gotovosti v negotovem svetu«, kot je po njegovi smrti rekel Barack Obama, in je to ostal tudi po upokojitvi, saj ni nikoli povsem izginil iz medijev. Pogosto so ga prosili za mnenje ob velikih dogodkih, občasno je delal intervjuje z državniki, pokrival pomembne dogodke, pisal je tudi blog. Tam je tudi pojasnil, zakaj se je vedno poslovil s »tako je to«. »Zame to strni najvišji ideal novinarstva: poročati o dejstvih, kot jih vidiš, ne da bi se oziral na posledice ali nasprotovanja, ki bodo morda sledila.«